Reportaža: B.Jeglič
Foto: Miro Podgoršek
Da bi razumeli ČlovekA z bombami, moramo razumeti Kosovela (in Podbevška). Da bi razumeli njiju, moramo razumeti avantgardo. In prišli bomo do spoznanja, da pravega razumevanja ni – je le ena od interpretacij podob in vtisov, ki so nam bili servirani.
Avantgarda je gibanje iz začetka prejšnjega stoletja, ki se je manifestiralo na dveh nivojih. Prvi je umetniški, popoln upor konvencionalnemu, eksperiment z nemalo cinizma in satire, kolikor so ju s čustvi nabiti časi dopuščali. Avantgarda je bila namenoma groteskna: liki, besede in koncepti so grdi, polomljeni in na novo sestavljeni. Namesto, ali smo zmožni videti gozd ali le posamezna drevesa, nam zastavlja vprašanje, ali lahko vidimo prostor med njimi. De-tonacija, ki nam je ponujena v predstavi, je le preoblečena ideja te de-konstrukcije, le da tokrat presega žanre, v katere je vpeta, jih razruši in zlije nazaj skrbno premešane.
Druga manifestacija avantgarde je politična, implicirana predvsem v marksizmu kot sloj, katerega naloga je na novo izgraditi družbo. Njen namen je skrajno praktičen, altruističen in usmerjen širše, na družbo kot celoto. Čeprav oba vidika obstajata ločeno, sta v našem primeru tudi neločljivo povezana, saj sta vodila v ustvarjanju tako Podbevška kot Kosovela.
Leta 1917, ko je Duchamp poskušal razstaviti pisoar kot enega prvih avantgardnih krikov, je bil Srečko Kosovel golobradi, od vojne travmatiziran, globoko razmišljujoč 13-letnik, ki je že nekaj let pisal poezijo. Niti vedel ni, da mu bo življenje namenilo le še borih 9 let in okrog 1000 pesmi. Takrat je živel le 15 kilometrov od soške fronte, ki mu je vsak dan postregla s trupli, ranjenci, eksplozijami in uničenjem, kot ga zna pričarati le vojna. Nekaj let kasneje je okupacijo rodne grude doživljal ob smrti prijatelja, pesnika Branka Jegliča in iskal eksistencialne odgovore v ideologijah, za katere so bili časi med vojnama resnično plodni. Vsi so želeli reformirati svet. Vsi so želeli revolucijo in takoj zatem – konformizem. Kosovel je to samo postavil na papir.
Nova doba prihaja,
ko bo vsak delavec človek,
ko bo vsak človek delavec.
Nova doba prihaja
z uporom sužnjev.
Truden evropski človek
strmi žalostno v zlati večer,
ki je še žalostnejši
od duše njegove.
Čeprav so njegove pesmi mračne in tragične, pa so polne tudi ironije, ter nenehne notranje borbe med brezupom in upanjem. Srečko zmage njemu ljubega proletariata ni doživel. Umrl je leta 1926. To srečo pa je imel njegov mentor in vzornik, 6 let starejši Anton Podbevšek, v času Kosovelove smrti z že izdano zbirko Človek z bombami in obenem povsem usahlo željo po pisanju pesmi. Že prej je več svojih pesniških zbirk zažgal. Tudi on je objavljal že pri 14-ih. Takrat je bilo moč odrasti hitreje, sploh če si v najstniških letih že opravil tudi vojaško dolžnost na fronti. Podbevšku se je ta dogodek zažrl v sinapse. Tudi on je razpet med eksistencialnim razmišljanjem in osuplim razočaranjem nad človeštvom.
Šli pa so v presledkih in vlekli so se v neizmerne daljave kakor velikanske, sive kače.
Pravkar je posijal mesec
in
gledal sem nizke, koščene ljudi,
ki so korakali v trinajststopih,
–
zemlja je votlo donela pod njih umerjenimi koraki
in
od neba se odbijalo njihovo orjaško bojno petje.
Spremljale so jih številne vojaške godbe in kadar je prenehala ena, je pričela druga.
(Vseh godb pa je bilo več tisoč.)
Ob vsem družbenem uničevanju in obupu, pa poezijo obeh preveva tudi močna osebna nota, strah pred zapravljenjem danega časa in minljivostjo. Ta se v maniri časa stopnjuje do skoraj fetišističnega sanjarjenja o lastni smrti.
Kosovel: Greš mimo okna, vsak dan: bedno življenje. Iščem ti smisel! Iskanje, stremljenje zaman. Zaman. Zaman.
Podbevšek: O, kako brezbrižno gre življenje svojo določeno pot! Sonce, ki bo v kratkem doseglo obzorje, bo sijalo še vedno naprej, kakor da se ni nič zgodilo!
Kako se lotiti prenosa občutij tistih mračnih let v moderno postavitev in v svet, ki ima kljub vsemu toliko paralel s preteklim obdobjem? Zeitgeist avantgarde ima hote ali nehote tudi močan duh naše post-11-septembrske paranoje, odtujenosti ter pomanjkanja zagona mlajših generacij ter njim nasprotnih digitalnih uporov proti vladajočim elitam. Lahko bi rekli, da se polje, iz katerega črpa režiser predstave Matjaž Berger, začne pri Kosovelu in Podbevšku, nato pa se precej selektivno, a koherentno držeč se koncepta, sprehodi skozi stoletje, ki je človeštvu prineslo nekaj največjih dosežkov in najhujših grozodejstev. Stoletje, ki je na nek način na novo gradilo svet in njenega prebivalca, vse od hladnovojno shizofrenega ozračja do popolne otopelosti za stiske sočloveka. Kot so prerokovali avantgardisti, je stoletje eksplodiralo v revoluciji, reformaciji in se nato sesedlo samo vase.
Človek je apatičen, človeštvo pa je le stroj, ki melje. Vsaka individualna akcija je boj z mlini na veter. Tudi prva prava samodestrukcija umetnosti iz začetkov avantgarde je prinesla le njeno zvodenelost, pomanjkanje ideje, vpliva in namena, izgubljanje njene jenesaisquois kvalitete. Preveč energije gre za boj med šokiranjem in čaščenjem banalnega. Berger z druščino se tej pasti spretno izogne. Tu ni, da pridiga. ČlovekA z bombami ima zdravo distanco do samega sebe, ponuja pa nam skrbno izbrano kolekcijo vtisov in interpretacij in nas pri tem vpraša, kaj imata skupnega Leon Štukelj in atomska bomba, manifestacije česa sta, gre za osebe, dogodke, ali le simbole?
Potem je tu Siddharta, morda edini resnično veliki slovenski bend, ki je prehodil pot od indie klubskih začetkov, do industrijsko metalnih zvokov in akustičnih popevk, šel prek hiper produciranih plošč do mednarodnega »dirigenta« in eksperimentalnejšega zvoka. Ta pot je dolga in raznolika, ne vedno lahka, a pomeni kilometre in izkušnje kot referenco, krvavo potrebno za nosilno vlogo na projektu, kot je predstava ČlovekA z bombami. Tu ne gre le za preprosto razumevanje različnih pristopov k glasbi, od desanta na vodilno zvočno linijo in umik v njeno bolj ambientalno ozadje, pač pa tudi za interpretacijo osebne stiske in filozofskega izraza, kjer mladostniški angst preprosto ni dovolj. Tu je potrebna zrelost in njej lastna distanca do interpretacije. Čeprav pa je res, da se z idejami, ki jih predstava obravnava, skupina uspešno spopada že od prvenca Id do še sveže VI (pa naj si gre za apokaliptične, udarne in družbeno kritične teme v Indiji, Apokalipsi, Homo Carnuli, Nevarnem mestu,… ali pa bolj intimna vprašanja v Lunanai, Naiven ples ali Sam). Lahko bi rekli, da so člani skupine v projekt prišli dobro oboroženi z ustrezno »prtljago«. In starim znancem Petrom Penkom, najlogičnejšo izbiro producenta.
Je kri tisto kar spira greh ljudi?
Vplivov je čutiti več, od izrazitejših industrijskih metalcev NIN do bolj elektronsko minimalističnih Kraftwerkov ter Siddhartinih starih znancev Laibachov. Predvsem pa skupina na novo odkriva predvsem sebe in je pri tem v vrhunski formi, ob močni operno-violinski pomoči ter nezanemarljivih efektih na tolkalih (Leticia Slapnik Yebuah). Glasba oscilira od šepeta do krikov, od nežnih klaviatur do distorzirane eksplozije. Pogosta je uporaba računalnika in fuzija tega z živim nastopom, s soprano back vokali, ki se (ne)pričakovano prelijejo v arijo, s katero glasba naredi krog preko reznorskega žaganja in klasične simfonije nazaj v elektronski uvod. V glasbi je veliko klasične Siddharte, a brez lahkotnih refrenov. Tu so predvsem grandiozni (in fan-favorite) kitarski rifi in vokalne melodike. To je svobodna Siddharta, »spuščena z verige«. Veliko glasbe je zrele za svojo ploščo, veliko pa je zares funkcionira šele, ko se na videz naključno spoji z ostalimi elementi na odru.
Rock opera? Mogoče, a je ne gre razumeti kot konceptualen album (kot so Bowijev Ziggy ali Mansonov Antichrist), temveč predvsem kot umetniški performans s konceptom, ki se je zaletel v avantgardo. Je rock in je opera. Je koncept in je samo ideja. In je presežek svojih sestavin. Je dekonstrukcija in ponovna fuzija, pa spet dekonstrukcija in nazaj, v živo, na odru in v gledalčevi glavi.
Meje se radirajo: gledalec pride poslušat rock koncert, a gleda androgine, brez-čustvene telovadce pri svoji vaji, neskončni repeticiji improvizacije. Robotsko. Z žogo in trakom, kot sredstvom učlovečenja. Ter strastna plesalca, ki se gibljeta svobodno, kot duhova (eterična Nadiya Bychkova & Miha Vodičar). Pride na deklamiranje pesmi, dobi pa zvočni napad in razbite sličice časov, ki se razhajajo ter umetnike, ki se zbližujejo. Opera (via Irena Yebuah Tiran & Katja Kovalinka) deluje hipnotično. Violina (Brina Nataša Zupančič) doda grandioznost. Siddharta pa je kot lepilo, kot energija, ki drži vse te elektrone in protone na orbiti okrog praznega jedra. Vsi se odbijajo v kompleksnem kaosu in redu kvantne nedoločenosti. Odhajajo in se vračajo. Akterji skoraj inherentno, brez moči iztrgati se, tečejo v krogu, ne vedoč proti čemu, morda pred čim bežijo, ali pa le z živalskim nagonom poganjajo stroj človeštva.
Preden bi lahko postal zamaknjen v novi skladbi, se iz neznane smeri ta sprevrže v filozofski izbruh, podprt z zdaj grozečo, drugič pa klaviatursko lirično zvočno podlago. Zgodba ni pomembna. Pomembna je estetika, v stalnem gibanju, spreminjanju. Tu so vprašanja, ali lahko umetnost sploh kaj spremeni, ali sploh ima to moč, ali je to sploh njena naloga, ali pa je le odraz stanja, ki ga lahko resnično razumemo šele v retrospektivi. Kje je v resnici konec sveta, in kje njegovo nenehno novo rojevanje, iz vojne v vojno, iz dosežka v dosežek in iz osebnosti v osebnost, v popolnem odmiku od »stvarnika«, celo od subjektivnega. Človek funkcionira le kot človeštvo, v predstavi detoniran, razstreljen na vse strani, in na sredini ne ostane nič več. Prazen prostor, ki ga hoče zapolniti umetnost.
Čeprav dobimo servirane misli od Hegla do (Bergerju ljubega) Badiouja in njihovih slovenskih apostolov Žižka in Dolarja, ter kopice drugih Lacanovskih teoretikov, njihove ideje na nas delujejo predvsem na subtilnejšem nivoju. Predvsem pa vestno izpolnjujejo maniro gledališča po Bertoldu Brechtu, ki je bila gotovo eden od ciljev ustvarjalcev. Brecht je za svetovno gledališče to, kar sta Picasso za slikarstvo in Joyce za prozo. Pri njem gre za odmik, distanciranje gledalca od dogodka na odru. Igralci vlog ne igrajo, ampak jih predstavljajo surovo, z stalnim prekinjanjem četrtega zidu, meje med publiko in nastopajočimi, se z megafonom derejo na gledalce, jim grozijo z motorno žago. Pri recitalu svojo vlogo suvereno, brechtovsko brez čustev, opravi mo(go)čna igralska zasedba na čelu z Borutom Veselkom in Pavletom Ravnohribom (+ Nina Rakovec, Petra Govc, Katarina Stegnar, Nana Milčinski, Akira Hasegawa, Jure Longyka). Družbo jim delajo ritmične telovadke in gimnasti, črni, kot pantomimiki.
Koreografsko in kostumografsko se celotne predstave drži tudi Brechtu ljubi vzhodnjaški duh. Nastopajoče je (še enkrat več) učinkovito in simbolično (tudi z feng shui paralelami za smeri neba) oblekel Alan Hranitelj. Rdeča, črna in bela imajo tudi pri nas hitro politično konotacijo. A tu lahko sledimo tudi paraleli že omenjenih Kraftwerkov via ustvarjanju Ela Lissitzkya, marksističnega avantgardista – ali pa je smer obratna. Kakorkoli, ravno ti prepleti so eden od ključev do stoletja in predstave same. Ponekod do prepletanja prihaja namerno, spet drugod gre le za črpanje iz istega bazena idej in so tudi njihove konvergence posledično neizbežne. Na vse to pa se naslanjajo tudi vizualizacije na štirih velikih zaslonih, kjer se vrtijo v ciklih preprosti izseki, ki predstavljajo presek stoletja, kot ga želi videti predstava. Razpon leži od največjih dosežkov vesoljske tehnologije, do najnižjih točk v Dachau in atomski bombi. Tu pa so tudi izleti, v bolj intimne sfere s posnetki Podbevškovega sošolca Štuklja, v čustveno topa mehanična kolesja in spet nazaj v eksistencialno toplino novega rojstva z referencami iz živalskega sveta.
Dogajanje je razbito, ves čas dinamično. Gledalcu je prepuščena odločitev, ali bo gledal del, ki se dogaja pred njim, ali pa bo stegoval vrat k delu, ki mu ni namenjen, na drugi strani četvero-delnega odra. Je možno zajeti vse naenkrat, ali moraš sporočila selektivno trgati iz celote? Koliko preostalega se ti doda subtilno in koliko gre preprosto mimo? Kolikšen del slike sploh lahko vidiš in razumeš? Kot vsi sistemi, na videz neurejeni, je vsak zase v popolnem ritmu. Kakofonija proti harmoniji. Približevanje in oddaljevanje, plima in oseka. Ali bolj epistemološko: kaj se sploh lahko naučimo iz vsega skupaj? Kje so naše omejitve, v individualnem in kolektivnem smislu?
Na predstavi nikoli ne moreš videti, vedeti, razumeti vsega. Nekatere bo to frustriralo, druge razsvetlilo, spet tretji pa bodo odšli le z vtisi ali vtisom. A ČlovekA z bombami vzorčno kaže, kako brez velikega pompa narediti gledališko-glasbeni umetniški presežek, ne le za slovenski prostor, ampak tudi širše. Da je predstava doživela le dve inkarnaciji (zaenkrat) je obenem pomenljivo z vidika njenega sporočila (tudi kot nasprotje 100 ponovitvam raznih instant »straniščnih« komedij), pa tudi žalostno in krivično. Ne glede na morebiti posnet DVD je to dogodek, ki ga je treba doživeti, saj video težko zajame kaotično razpršenost dogajanja v kateremkoli danem trenutku, intenzivnost performerjev, ki se ponujajo s pozornost usmerjajoče omejenemu gledalcu in dlake, ki se ti postavijo pokonci ob grozečem basu ali visokem Cju.
Več fotografij tukaj.























































































