Laurie Anderson (1947), ena najbolj priznanih – in drznih – ameriških pionirk ustvarjalnosti, živi in ustvarja v New Yorku. Ta eklektična avtorica, znana predvsem po svojih multimedijskih nastopih in inovativni uporabi tehnologije, se bo v Evropski prestolnici kulture predstavila s koncertno zgodbo Dirtday!. Gre za tretji in zadnji del iz serije solo zgodb Laurie Anderson, ki vključuje še »Happiness« in »The End of the Moon«, Dirtday! pa je vrhunec njenega revolucionarnega dela v tem žanru.

Na svojem zadnjem studijskem albumu Homeland (2010), pri katerem sodelujeta tudi njen mož Lou Reed in Kieran Hebden  (Four Tet), je Laurie zbrala najboljše zvočne zapise svojih koncertov, performansov, političnih pamfletov in filozofskih premišljevanj o svetu, v katerem živimo.

O Superman, skladba iz leta 1980, ki se je zavihtela na 2. mesto britanskih pop lestvic, je bila s prvim albumom Big Science odskočna deska za inovativno glasbeno kariero, v kateri je posnela 7 albumov za založbo Warner Brothers. Sledile so izdaje, ki vključujejo Mister Heartbreak, United States Live, Strange Angels, Bright Red in soundtrack za film Home of the Brave. Te so bile leta 2000 kronane z box-set izdajo Talk Normal na Rhino/Warner Archives. Leta 2001 je pri Nonesuch Records izdala album Life on a String, maja 2002 pa Live in New York, z živimi posnetki iz njujorške Town Hall.

Laurie Andesron je bila na več turnejah po ZDA in po svetu, na katerih se je predstavljala z vsem svojim umetniškim arzenalom, tudi s performansi, v katerih je dominirala govorjena beseda, in dovršenimi večmedijskimi dogodki. Njena najpomembnejša dela so United States I-V (1983), Empty Places (1990), The Nerve Bible (1995) in Songs and Stories for Moby Dick,  večmedijski odrski performans, ustvarjen na podlagi romana Hermana Melvillea. S Songs and Stories for Moby Dick je bila na turneji v letih 1999 in 2000. Jeseni 2001 pa je v ZDA in v Evropi z glasbeniki izvajala glasbo iz Life on a String. Kot solistka se je, med drugim tudi s Happiness, premierno predstavila leta 2001, mednarodna turneja pa je trajala vse do spomladi 2003.

Laurie Anderson je objavila šest knjig. Besedilo iz njenih solističnih performansov je citirano v knjigi Extreme Exposure, ki jo je uredila Jo Bonney. Prispevala je uvodno besedilo o New Yorku za Encyclopedia Brittanica, leta 2006 pa so pri Edition 7L objavili »Night Life«, njeno knjigo sanjskih risb.

Vizualna dela Laurie Anderson so bila razstavljena v najpomembnejših muzejih ZDA in Evrope.

Leta 2003 je Muzej moderne umetnosti (Musée Art Contemporain) v francoskem Lyonu gostil retrospektivo njenega dela z naslovom Posnetki nekega obdobja: zvok v delih Laurie Anderson (The Record of the Time: Sound in the Work of Laurie Anderson), ki je obsegala instalacije, zvočne posnetke, glasbila, video posnetke in umetniška dela od začetkov kariere v zgodnjih 70ih pa vse do novejših del. Od leta 2003 do 2005 je retrospektiva gostovala po vsem svetu. Septembra 2005 je galerija Sean Kelley iz New Yorka predstavila Andersonovo tudi kot vizualno umetnico z razstavo Ponovno svetlikajoče se vode (The Waters Reglitterized). Leta 2008 je Muzej moderne umetnosti odkupil njeno »Violino, ki se igra sama« (Self-Playing Violin), ki jo je jeseni 2008 vključil v glasbeno razstavo Making Music.

Skladateljski opus Laurie Anderson obsega filmsko glasbo, ki sta jo v svojih filmih uporabila Wim Wenders in Jonathan Demme, glasbo v plesnih predstavah Billa T. Jonesa, Trishe Brown in Molisse Fenley ter partituro za gledališko predstavo Far Side of the Moon avtorja Roberta Lepagea. Andersonova je glasbena dela ustvarjala tudi za National Public Radio, BBC ter svetovno razstavo Expo ’92 v španski Sevilli. Leta 1997 je organizirala in vodila dvotedenski festival Meltdown Festival v londonski dvorani Royal Albert Hall. Njen zadnji orkestralni podvig, Songs for Amelia Earhart, je doživel premiero februarja 2000 v dvorani Carnegie Hall v izvedba orkestra American Composers Orchestra. Komorni orkester Stuttgart Chamber Orchestra, pod vodstvom dirigenta Dennisa Russela Daviesa, je omenjeno delo kasneje popeljal na številne evropske koncertne odre. Jeseni 2008 se je nizozemski orkester Noord Nederlans Orkest z izvedbo dela Songs for Amelia Earhart poklonil Laurie Anderson na festivalu Groningen Festival.

Andersonova slovi kot pionirka prepletanja umetnosti s tehnologijo. Pri iskanju novih kreativnih orodij, med katere sodi tudi Govoreča palica (Talking Stick), je Andersonova sodelovala z raziskovalno ustanovo Interval Research Corporation, ki sta jo ustanovila Paul Allen in David Liddle. Ustvarila je tudi uvodno sekvenco za prvi del projekta televizijske mreže PBS, Art 21, ki opisuje umetnost 21. stoletja. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugim nagrado Tenco na festivalu v San Remu leta 2001 ter nagrado nemške založbe plošč (Deutsche Schallplatten), prav tako leta 2001. Andersonova je tudi prejemnica štipendij Guggenheimovega sklada in ameriškega sklada National Endowment of the Arts. Nedavno je sodelovala z Branom Ferrenom iz Applied Minds, Inc. pri oblikovanju umetniškega dela, ki je bilo na ogled v Guggenheimovem muzeju v New Yorku v sklopu razstave The Third Mind.

Leta 2002 je Andersonova postala prva rezidenčna umetnica agencije NASA, kjer je ustvarila svoj solo performans The End of the Moon. Performans je premiero doživel leta 2004 in gostoval na svetovnih odrih vse do leta 2006. Med številnimi nedavnimi projekti velja izpostaviti naročilo za oblikovanje serije audio-vizualnih instalacij in filma visoke ločljivosti z naslovom Skrito znotraj gora (Hidden Inside Mountains), ki sta bila predstavljena na svetovni razstavi World Expo 2005 v japonskem Aichiju ter zvočni dnevnik in knjigo z naslovom Nothing in My Pockets za francoski radio. Paritura za priznano delo Trishe Brown, z naslovom O Composite, je doživela premiero decembra 2004 v pariški operni hiši Opera Garnier. Andersonova je sodelovala tudi v ekipi, ki je ustvarila otvoritveno slovesnost atenskih Olimpijskih iger leta 2004. Leta 2007 je prejela prestižno nagrado Dorothy and Lilian Gish za izjemne dosežke na področju umetnosti. Zadnji solo performans Laurie Anderson, z naslovom Delusion, je doživel premiero na zimskih Olimpijskih igrah v Vancouvru leta 2010 in kasneje gostoval po vsem svetu.

Tekst: Marko »Fogy« Žumer

‘Izhod’ prinaša 12 različnih zgodb, 12 življenjskih situacij, s kakršnimi se človek srečuje v teh zapletenih časih. Iskanje izhodov iz njih je lahko pustolovščina, v kateri se zgodi veliko rokenrola, cinizma, samoironije, humorja, žalosti, jeze, erotike, ljubezni, bolečine. Skratka vsega, s čimer, ko prideš do izhoda, postaneš boljši, modrejši, bogatejši.

Album so Big Foot Mama snemali januarja v studiu Wong v Berlinu, nadaljevali marca v ljubljanskem studiu Kif Kif pod taktirko producenta Žareta Paka, dve skladbi (‘Pot iz trnja’ in ‘Umazan dež’) pa sta nastali že pred dvema letoma. Miks albuma je potekal v Hannovru v Nemčiji. Na novem albumu ‘Izhod’ bo skupaj 12 skladb, ki predstavljajo sveže prenovljeno Big Foot Mamo v morda najbolj dodelanem in zrelem tonu doslej.

Poleg Bigfootov (Grega Skočir, Alen Steržaj, Daniel Gregorič, Jože Habula, Zoran Čalić) so pri nastajanju albuma sodelovali tudi Martin Janežič – Buco (tolkala, spremljevalni vokal), Borut Antončič (spremljevalni vokal), Žare Pak (kitara), Lea Likar (spremljevalni vokal), Nina Kay (vokal) in drugi.

Zagotovite si svoj izvod albuma ‘Izhod’, na radijskih postajah pa prisluhnite novemu singlu ‘Slab spomin’.

Seznam skladb na albumu ‘Izhod’:

1 ISKRE

2 SLAB SPOMIN

3 TIHA VODA

4 SMET

5 POT IZ TRNJA

6 NOR SIGURNO NE

7 LEPA LAŽ

8 UŽITEK NA “REPLAY”

9 UMAZAN DEŽ

10 NAJ LAJAJO

11 BRUNO

12 KRATEK STIK

http://www.bigfootmama.net/

Sigur Rós z zadovoljstvom vabijo svoje najzvestejše oboževalcek sodelovanju pri projektu ‘VALTARI HOUR’ – proslavitev izida novega albuma Valtari v stilu praznovanja novega leta. Praznovanje bo po vsem svetu, v vseh časovnih pasovih potekalo v četrtek, 17. maja, ob 19. uri. ‘Valtari hour’ je točno določena ura, ko boste lahko slišali novi album skupine Sigur Rós, ki bo pri založbi Parlophone izšel 28. maja. Kje in kako boste labum poslušali, se odločite sami.

Album bo za poslušanje na voljo preko posebne platforme na spletni strani skupine – www.sigur-ros.co.uk. ‘Valtari Hour’ bo oboževalcem po vsem svetu dopuščal, da skupaj poslušajo novi album vseh 24 ur v dnevu.

Tisti, ki boste album poslušali in ste uporabniki socialnih omrežij, naj v pogovorih na temo novega albuma Valtari napišejo #valtarihour. Objave in slike bodo preusmerjene na posebno podstran v sklopu spletne strani skupine Sigur Rós – http://sigur-ros.co.uk/valtari/hour/, kjer boste oboževalci lahko v živo komentirali in sodelovali pri debatah o novem albumu in njegovih osmih izjemnih skladbah.

http://sigur-ros.co.uk/valtari/hour/

Mistični Islandci pa prihajajo tudi v Slovenijo! 5. Septembra jih boste lahko videli in slišali v Mariboru, kjer bodo na trgu Leona Štuklja nastopili v okviru Mars Festivala.

www.sigurros.com

Poleg večine skladb z novega albuma, pa Max pri koncertnih nastopih ne pozabi in ne bo pozabil na izvedbe starih komadov Sepulture. »Refuse/Resist«, »Troops of Doom«, »Arise«, »Dead Embryonic Cells«, »Attitude«, »Roots Bloody Roots« so redno na setlistah nastopov zadnje turneje.

Soulfly so okrepljeni z novo ritem sekcijo. Basist Tony Campos (Static X, Prong, Ministry) in bobnar David Kinkade (ex-Borknagar) sta dodala novo energijo in svežino jeznima kitarama Maxa in dolgoletnega kitarista Marca Rizza (obenem tudi člana Cavalera Conspiracy).

Glede na dosedanje nastope pri nas, vedno odličnem in pozitivnem odzivu publike, ter z novo energijo in komadi lahko na letnem odprtem odru Gala hale pričakujemo norišnico.

Vstopnice:

Blagajna Gala hale v času prireditev, prodajalna mesta Eventim-a: 22€ v predprodaji.

http://www.youtube.com/watch?v=y3dG23D1-P8

http://www.youtube.com/watch?v=gkFrlRWCeDk

Koncert, ki so ga »odprli« francoski tehnični death metalci Gojira, se je začel že ob 17. 30 uri, oblaki, ki so grozili, da bodo namočili obiskovalce stadiona so se razpršili, lepo vreme pa je dvignilo vzdušje na skoraj polnem stadionu. Gojira zaradi nejasnega zvoka, ki so ga headlinerji očitno rezervirali zase, niso izzveneli kot na ploščah, kar pa mase ljudi pod odrom ni oviralo, da ne bi uživali in se ogreli za nadaljevanje koncerta. Tudi Machine Head, ki po pričevanjih tistih, ki so že obiskali kakšen njihov samostojen koncert, kot predskupina ne funkcionirajo najbolje, so imeli precej nejasen zvok in razen poznavalcem skupine večino njihovega nastopa ni bilo jasno, kaj sploh igrajo.

Ker sta obe predskupini igrali še v času, ko je bilo zunaj svetlo, še tistih nekaj reflektorjev, ki jih je Metallica dovolila uporabiti, ni prišlo do izraza. Po več kot polurni pripravi odra za Metallico (verjetno so čakali na temo…) se je začel show, ki kaže Metallico v takšni luči, kot jih poznamo vsi pravi fani.

Udaren začetek z »The ecstasy of gold« iz filma The Good, the Bad and the Ugly, posnetkom ki ga Metallica uporabljajo že cca 20 let za začetke koncertov ter hkratnim predvajanjem inserta iz samega filma na dveh stranskih »bigscreenih« je dvignil približno 40 tisoč glavo množico na noge. Ko so se Metallica končno pojavili na odru z »Hit the lights« s prve plošče »Kill ‘em all«, pa so se razpršili vsi dvomi o tem, kdo je Metallica! Divje, surovo, polno energije! In če je bil zvok v začetku še malo nedefiniran, je izkušena tehnična ekipa že pri »Master of puppets«, ki je sledil, že opravila svoje delo saj so zazveneli v vsej svoji polni moči. »Fuel«, »For whom the bell tolls« in »Hell and back« so zaključili prvi, mešani del koncerta, sledil pa je napovedani »Black album«, ki so ga odigrali v celoti a v obratnem vrstnem redu, kot na plošči. Uvod v serijo »črnih komadov« so začeli s predvajanjem  posnetkov iz dokumentarca »A year and a half in life of Metallica«, ki prikazujejo evforijo fanov ob izidu »Black albuma« in postregli s kančkom nostalgije. Skozi celotno ploščo so se sprehodili, kot da je pravkar izšla, se pa Hetfieldu malo le poznajo leta, saj so nekaj vokalno najtežavnejših komadov odigrali z znižano uglasitvijo, česar večina publike verjetno ni niti opazila, ali pa je visoke dele pesmi odpel malce prirejeno.  Z zaključkom z »Enter sandman« in s pirotehniko, ki je že kar njihov zaščitni znak, so se »poslovili z odra, a le zato, da jih je publika priklicala nazaj. Vrnili so se z »Battery«, s pirotehniko, ki bi jim jo zavidalo manjše mesto ob praznovanju novega leta, podkrepljeno »One« in dejanski konec s »Seek and destroy«.

Vrhunski koncert Metallice, ki je znova dokazala, da je v prvi vrsti koncertni band, ki se najbolje počuti na odru. Show poln drobnih presenečenj, fantastične razsvetljave in zvoka, repertoar pisan na kožo starim fanom, vse to je pustilo vtis, da je Metallica večna, pa čeprav z grenkim priokusom počivanja na lovorikah preteklega dela. Kaj bo prinesla njihova nejasna prihodnost pa pustimo času.

Setlista Udine 13.05.2012:

The Ecstasy of Gold @Tape @Cover[Ennio Morricone]
Hit the Lights
Master of Puppets
Fuel
For Whom the Bell Tolls
Hell and Back

@Set[The Black Album]
The Struggle Within
My Friend of Misery
The God That Failed
Of Wolf and Man
Nothing Else Matters
Through the Never

Wherever I May Roam
The Unforgiven
Holier Than Thou
Sad But True
Enter Sandman

Battery
One
Seek & Destroy

Reportaža: ŽIGA BEDRAČ

V Slovenijo na prvi klubski koncert prihaja grindcore allstar zasedba Brujeria, ki jo med drugimi trenutno sestavljajo vodja kartela Juan Brujo, Pinche Peach, El Cycnico (Jeff Walker; Carcass), Hongo (Shane Embury; Napalm Death) in Podrido (Adrian Erlandsson; Paradise Lost, At the Gates), v preteklosti pa so v zasedbi delovala tudi imena kot so Dino Cazares, Nick Barker, Billy Gould in Jesse Pintado. Brujeria nas bo v Mariboru zavrtela v smrtonosni valček z mačetami med katerim ne bo manjkalo vratolomnih grind hime, agresivnega hard-cora, vse skupaj pa Brujeria začinijo z zajebantskmi vložki tradicionalne mehiške glasbe. Skupina trenutno pripravlja četrto studijsko ploščo, prvo po albumu Brujerizmo iz leta 2000, čakanje na njen izid pa bo Brujeria skrajšala s satanističnim, prodrogeraškim in proti beli rasi nastrojenim plesom po koncu katerega bomo z mačetami v rokah prižgali džojnte in ob njih molili za Satana. Pendejos!

Za ogrevanje bodo tokrat poskrbeli domači veterani crossoverja, obalni No Limits, z Encom Biaffrom na čelu. Korenine benda segajo v leto 1990, kljub dvajsetim letom delovanja pa No Limits veljajo za energično koncertno izkušnjo polno adrenalinskega punka, thrasha, skaja in hardcora, podkrepljenega z močni (anti)političnim sporočilom.

Modernejšo stran koncerta bodo zastopali velenjski prvaki Inmate, ki so pred kratkim izdali dolgo pričakovano in napovedovano debitantsko ploščo Free At Last, ki je dokaz, da se je vztrajnost fantom izplačala, njihovi koncerti pa so kot sprehod skozi ogenj.

Za »WTF« trenutek glasbene dekonstrukcije pa bodo poskrbeli odtrganci Deca debilane.

Brujeria

http://www.myspace.com/brujeria

No Limits

http://www.myspace.com/nolimitsslo

Inmate

http://www.inmate-band.com/

Deca debilane

http://www.myspace.com/447330054

Rezervacije: 15 EUR, na dan koncerta 18 EUR

Rezervacije: office@bangyourbrain.com

Polna dvorana Kina Šiška jim je očitno dala vedeti, da je slovenska publika brez dvoma ena boljših in da lahko tudi tokrat pričakujejo prvovrstno fešto. Punkrockerski sedmerec s keltskimi zvoki, zabavnimi pivskimi besedili in neprestano akcijo na odru se bo uvozil k nam 3. Septembra 2012 in sicer na letni oder Gale Hale.

Ne zamudite jih in si cenejšo vstopnico zagotovite že danes!

Link: http://www.galahala.com/2012/05/15/flogging-molly-letni-oder-gala-hale/

Tekst: Marko »Fogy« Žumer

Kot predskupina bodo igrali domači HELLCRAWLER.

Organizator – http://www.mostovna.com/program/2012-06-04/obituary

Vrata: 21.00   Začetek: 22.00
Vstopnina: na dan koncerta 20,00 €

Tekst: Marko »Fogy« Žumer

Tako pravi vokalist zasedbe KYUSS, John Garcia, ki izvira iz kalifornijske doline Coachella in si lasti enega najbolj prepoznavnih glasov v rock n’ rollu. Skupaj z bobnarjem Brantom Bjorkom, basistom Nickom Oliverijem in kitaristom Joshem Hommejem je bil eden od štirih puščavskih najstnikov, ki so postavili temelje sodobnega »stoner rocka«. Le da se temu leta 1989, ko so z zasedbo po imenu Sons of Kyuss posneli svoj prvenec (z izvornim basistom Chrisom Cockrellom), še ni reklo stoner rock. Niti ni bilo tega nekoliko zahrbtnega žanrskega poimenovanja mogoče zaslediti, ko je zasedba KYUSS samo sebe odklopila proti koncu leta 1995, po šestih letih puščavskih generatorskih žurov, štirih gromozanskih albumih in prestižnih turnejah z zasedbami, kot sta Danzig in Metallica.

Pravzaprav se je legenda o KYUSS izoblikovala šele dosti po tem, ko se je bend razšel. Zelo kmalu je bilo njihovo zapuščino mogoče opaziti vsepovsod po generaciji rockovskih skupin, ki so začele vznikati v drugi polovici devetdesetih. Dečki vse od LA-ja do Stockholma so na vsem lepem začeli na gromozanskih basovskih ojačevalcih preigravati hrumeče razglašene kitarske ritme. Na področju mogočnih riffov se ni toliko dogajalo vse od takrat, ko so v sedemdesetih s svojimi zamotanimi ritmi in jeklenimi akordi kraljevali Zeppelini in Sabbathi. Zdaj pa so se nenadoma spet pojavili čisto pravi pevci, kar je bilo v polnem nasprotju z dolgočasnim rap rockom in »nu-metalom«, ki sta zaznamovala strm post-grungovski zaton težkega metala. Spet drugi so še manj diskretno nakazovali, od kje jim navdih – svoje zasedbe so preprosto poimenovali po komadih zasedbe KYUSS .

Prav vse člane benda KYUSS pa so medtem v vse širši bazi gorečih sledilcev začeli častiti kot božanstva. Garcia in Homme sta vsake toliko vrnila priklon in na odru z enim svojih post-Kyussovskih bendov oživela katero od starih melodij. Kyussevska manija je doživela vrhunec poleti 2010, ko se je Garcia z nizozemskimi in belgijskimi glasbeniki odpravil na evropsko turnejo pod imenom Garcia Plays Kyuss. Koncerte je otvarjal Brant Bjork s svojim bendom the Bros. Od prvega koncerta dalje se je Bjork vsakič pridružil Garcii na odru za komad »Gardenia,« ki ga je napisal sam in je otvoritveni posnetek njihovega izjemno cenjenega albuma iz leta 1994, Welcome To Sky Valley.

Ko so v okviru turneje igrali na Hellfestu v francoskem Clissonu, sta se Bjork in Garcia iz oči v oči srečala z Nickom Oliverijem, ki je na festivalu nastopal s svojo zasedbo Mondo Generator. Tisočim prisotnim so se široko odprle čeljusti in se oči zasvetile od navdušenja, ko so se Garcia, Bjork in Oliveri združili v zgodovinskem trenutku in zaigrali dva komada zasedbe KYUSS – »Gardenia« in »Green Machine« – pridružil pa se jim je belgijski kitarist Bruno Fevery, ki je obvladoval šest strun v okviru turneje Garcia Plays Kyuss.

»Vem, da beseda “čarobno” lahko včasih zveni trapasto ali klišejsko, vendar se je sam ne bojim,« zagotavlja Bjork. »Za nas je bil KYUSS zagotovo čaroben bend. Prihajamo iz čarobnega kraja in ko smo odraščali, nas je spremljalo čarobno prijateljstvo. Z Nickom in Johnom smo igrali, ko smo imeli 14 let. Ko se tako znajdemo v Franciji in pred nekaj tisoč ljudmi skupaj izvajamo komade, ki jih nismo igrali že skoraj 20 let, ne vem, katero drugo besedo bi lahko uporabil.«

»Uživali smo, ko smo igrali skupaj, in po koncu smo spili nekaj piv, to pa je bilo to,« dodaja Bjork. »Čez dva ali tri tedne pa mi je John poslal e-mail.«

In potem nastopi KYUSS LIVES! Novo poglavje z zgodovini benda KYUSS, ki je delno vstajenje od mrtvih in delno posvetilo. Zasedba, v kateri igrajo Garcia, Bjork, Oliveri in Fevery, se je sredi leta 2011 najprej odpravila na lepo sprejeto evropsko turnejo. »Bruno je fantastičen kitarist, pa še bolj čudovit človek,« se navdušuje Bjork. »Res ima spoštljiv odnos do igranja materiala benda Kyuss, kar se tiče naše ponovne vzpostavitve, pa je pravi junak. V njegovi prisotnosti sem sposoben početi tisto, kar sem si kot bobnar v tem bendu vedno želel – pri tem pa se zabavam in uživam v izkušnji.«

Na urniku zasedbe KYUSS LIVES! sledi turneja po ZDA in Kanadi (z nekdanjim basistom zasedbe KYUSS Scottom Reederjem, ki bo vskočil namesto Oliverija) ter Južni Ameriki. In potem? »Odzivi, ki smo jih doživeli, so bili tako neizmerno dobri, da smo se odločili posneti še eno ploščo,« razkriva Garcia. »Seveda imamo ogromno odgovornost, da vzdržujemo nivo naše glasbe – kategorijo, slog in celovitost pesmi. Ne vem, če je bil Kyuss ravno zlati standard rock ‘n’ rolla, zagotovo pa je bil zlati standard mojega življenja. In preklet naj bom, če to uničim. Ta plošča je dobesedno najpomembnejša v vsem mojem življenju, zato bom poskrbel, da bomo vsi ponosni nanjo. Mislim, da je ta zasedba kos izzivu. In vsak, ki bi nam hotel mešati štrene, to počne na lastno odgovornost.«

Bjork KYUSS LIVES! vidi predvsem kot odgovor na nedokončan posel. »Ko smo bili prvotno skupaj, je bil Kyuss moje življenje,« pojasnjuje. »Edini razlog, da sem danes del glasbene industrije in snemam plošče, potujem po svetu, je, da sem bil član zasedbe Kyuss. Ko sem jo zapustil, sem bil leto in pol v depresiji, in sploh nisem vedel, če se bom kdaj izvlekel. Star sem bil 19 let in zame je bilo to zelo temačno, dramatično in boleče obdobje. Potem pa sem opazil, kakšen gromozanski vpliv smo z bendom pustili v svetu rocka. Petnajst let so ljudje hodili do mene in mi neprestano govorili, kako izvrsten bend je bil Kyuss. Jaz pa sem vedno govoril: “Stari, jaz sem zadnji, komur je to treba razlagati.” Vedel sem, da smo super zasedba. Zato sem bil tako potrt, ko sem doživel razpad.«

Garcia na to gleda kot na poskus, da bi nedotakljivo prenesli na stopnjo višje. »Bendu Kyuss ni bilo treba nikoli ničesar dokazovati in tudi zdaj nam ni treba,« pojasnjuje. »Pravice smo si priborili na prvem generatorskem žuru, na katerem smo nastopili. V tem bendu svojega uspeha ne merimo po tem, koliko plošč prodamo ali kolikokrat se pojavimo na naslovnici revije Rolling Stone. Vendar mislim, da ima Kyuss ponuditi še mnogo več. Nismo še opravili in mislim, da so naše možnosti neomejene.«

Carnaval

Carnaval so slovenski stoner alter blues funk metal rock bend. Če slučajno ne bi bili nekaj posebnega, pač ne bi bili nič posebnega. S pred kratkim izdano tretjo plato “Tennis Football Basketball” trenutno harajo po slovenskih in tujih zaodrjih in odrih.

www.carnaval.si