Avtorica recenzije: JASMINA HLAJ – JESSA

EightBomb – Hemispheric, recenzija

Ljubljanski četverec Eightbomb se je združil s posebno misijo: ohranjati živost in skrbeti za originalnost rockabillyja, glasbe, ki je v ranih petdesetih letih prejšnjega stoletja obnorela svet. Glasba, ki v zadnjem času zopet močno pridobiva na priljubljenosti, saj se v povezavi z njo dogaja marsikak dogodek. Poleg plesa in njemu posvečenih večerov, je tudi čedalje več bandov, ki slovijo po tem, da elemente rockabillyja umeščajo v svojo glasbo. Eightbomb se je prijela oznaka žanra kot neorockabilly, stilno in pojavno pa sledijo smernicam, ki so jih nakazala petdeseta z Elvisom in oživila sedemdeseta s Fonzyjem in Brilajntino.

Najnovejša plošča Hemispheric je sestavljena iz samih avtorskih komadov. Odpre jo Girl In A Superbee, ki je zgledna predstavnica tega, kar skupina igra in predstavlja. Pravi rockabilly komad z zvočnimi efekti avtomobila, ki se skladajo z besedilom. Svetlost in prešernost prvega komada se prelije v mračen True Love, kjer ob globokem vokalu prisluhnemo nekoliko bolj pesimističnemu vzdušju, spominjajočemu na Billyja Idola in njegov White Wedding. Swingovsko rockabillyski Drink My Jack, Backseat Bandit, Kissed Again, Every Day, Scratch in Another Man’s Car so si med seboj precej podobni. Vsak zase ima speven refren, skupaj pa držijo rdečo nit poskočnega tempa, živahnega igranja v ritmih rockabillyja in so v prvi vrsti plesni komadi.

Plošča se nato prelije v svojo boljšo polovico, začenši s To Hard To Get. Celotna pesem deluje kot poklon Chrisu Isaacu in njegovi Wicked Game pa ne v smislu priredbe ali kopiranja, ampak navdiha za lastno ustvarjanje. Tudi v besedilu (»I know you like to play«) se najdejo podobnosti, sicer pa je tempo pesmi skupine Eightbomb veliko hitrejši in za razliko od Wicked Game ne sodi med balade. Fatcat Boogie je še ena, kjer se poigravajo z različnimi zvočnimi efekti in zabavnim, igrivim besedilom. Še hitrejša in pospremljena s sproščenim eksperimentiranjem vokalista je In My Car. Devil at four o’Clock otvori slavni citat iz filma Osumljenih Pet: »The greatest trick the Devil ever pulled was convincing the world he didn’t exist.« Pesem se nato prelije spet v hitro in zabavno dogodivščino, hkrati pa ne pozabi na izhodiščne besede in ves čas ohranja mistiko predvsem s podpornimi vokali in kitarskimi solažami. Meni daleč najljubši prispevek na plošči je Only The Night. Pesem se začne s punkovskim prizvokom in se ob nalezljivi melodiji zlije v še bolj nalezljiv refren, kjer pride ponovno do izraza pevčev močan vokal. Sledi ji zopet odmev Billyja Idola Hotrod Of The Devil, ki ima na začetku umirjen tempo, kar pa se v nadaljevanju pospeši. The Light Came On je še ena sicer hitra pesem, vseeno pa počasnejša od večine. V slogu z drugo polovico albuma ohranja temačni pridih, v katerega se je plošča do sedaj že dodobra preobrnila. Zadnja na njej je Jackhammer Heart, hkrati pa edina, ki se začne z baladnim tempom in pri njem tudi ostane. Mirno in otožno zaključi zgodbo, ki jo pripoveduje plošča Hemispheric.

Delovanje skupine Eightbomb je nadvse dobrodošlo v našem prostoru in najverjetneje ravno v pravem času, času, ko ima rockabilly iz dneva v dan več privržencev. Zato je še toliko bolj razveseljivo dejstvo, da obstajajo ljudje, ki skrbijo, da ni potrebno konstantno preigravati tujih uspešnic, ampak so stvari vzeli v svoje roke in strežejo s kvalitetnimi originali. Pesmi, ki  s svojo naravo spominjajo na čase, ko se je rock’n'roll še razvijal, s sodobnosti skladnim pristopom delajo močno vez med novim in starim, tradicionalnim in modernim.

Ocena: 3,9 (5)

Seznam skladb:

1. Girl In A Superbee

2. True Love

3. Drink My Jack

4. Backseat Bandit

5. Kissed Again

6. Every day

7. Scratch

8. Another Man’s Car

9. To Hard To Get

10. Fatcat Boogie

11. In My Car

12. Devil At Four o’Clock

13. Only The Night

14. Hotrod Of The Devil

15. The Lights Came On

16. Jackhammer Heart

Za vse, ki ste si zaželeli ploščka EightBomb – Hemispheric, klik tukaj.

Avtorica: JASMINA HLAJ – JESSA

Stone Sour – Audio Secrecy, recenzija

Stone Sour so prvič mojo pozornost pritegnili, ko sem povsem po naključju slišala pesem Through Glass in takoj prepoznala čudoviti vokal Coreya Taylorja. Iz golega zanimanja in rahlega dvoma v svoj prav, sem preverila, kaj poslušam. Ugotovila sem, da se o vokalistu nisem motila in tudi da pesmi upravičeno nisem pripisala sestrski skupini Slipknot. Sestrski zato, ker sta kar 2 osebka hkrati aktivna v eni in drugi skupini. To sta že omenjeni glavni vokalist pri obeh Corey Taylor, pri Stone Sour zaslužen še za kitaro in klavir, ter slipknotovski kitarist, pri Stone Sour pa še na klaviaturah in kot podporni vokal, Jim Root. Kasneje sem ugotovila še več zanimivosti, npr. svojo zmoto, da je Stone Sour Taylorjev stranski projekt, saj je v bistvu to njegov prvi projekt. Skupina, katere je on sam eden od ustanoviteljev, bi leta 1997, zaradi priključitve Taylorja in Roota k Slipknotom, že skoraj doživela svoj konec. Po petih letih so se ponovno združili, izdali prvenec in do danes še 2 albuma. Audio Secrecy je torej tretji in še dokaj svež. Stone Sour  delujejo kot skupina, kjer si Corey Taylor dovoli privleči na plano in v polnosti izraziti svojo močno romantično dušo, za kar pri ustvarjanju s Slipknot včasih zmanjka prostora. Kljub temu pa na momente vseeno kar malce preveč spominjajo nanje.

Klaviaturni intro, ki nosi enako ime kot album, je že eden od teh romanticizmov Taylorjeve duše, ki ga kmalu razbije Mission Statement. Povsem zgleden prispevek v težkorokerski svet, s spevnim refrenom, hitrim tempom in nekoliko nadpovprečnimi kitarskimi solažami. Po isti fromuli zgrajen sledeči Digital (Did You Tell) se množici približa s še spevnejšim refrenom, sicer pa precej podoben prejšnjemu. Na tej točki se album in hkrati Taylorjev vokal omehčata s Say You’ll Haunt Me. Sam je za ta komad rekel, da ga sprva sploh ni začutil. V končni fazi pa so bili s posnetkom dovolj zadovoljni in s svojim skomercializiranim prizvokom je upravičil vlogo prvega uradnega singla. Z akustiko spogledujoč Dying je mirnejši in vodi v svet balad, ki se razbohoti v vsej svoji razsežnosti nekoliko kasneje na albumu. Vmes je še nekaj trših prispevkov. Let’s Be Honest kot heavy metal predstavnica kričeče ljubezenske izpovedi, in njej podobna Unfinished, za kateri morda ne bi bilo nič hudega, če bi bili združeni kar v en samo skladbo. In potem pridemo do enega od vrhuncev balad Hesitate, kjer Taylor brez zadržkov pokaže, da resnično uživa v petju in pride do izraza vse tisto, kar je pri njegovem petju lepega. Nylon 6/6 je ena najtežjih pesmi na albumu in pri kateri ne gre zameriti, če bi jo naključni poslušalec pripisal kar Slipknotom. Drugi vrhunec med baladami je Miracles. Višek patetike v glasbi in besedilu, a vseeno dovolj všečen in melodičen, da sodi med boljše na albumu.

In če je do tega trenutka album povsem soliden, obetajoč, pa se od tu naprej začne vleči in potencira zgoraj omenjeno patetiko brez kakih vidnih presežkov v Pieces, tretjem baladnem vrhuncu Imperfect in Threadbare. Vse tri pesmi so glasbeno povsem sprejemljive, vsaka z neko svojo posebnostjo. Pri Pieces je to ponovno Taylorjev žametni vokal, pri Imperfect pride lepo v ospredje akustična kitara, pri Threadbare pa je to kar težek, udaren refren, ki useka v sicer mirno zastavljeno pesem. Vse tri so  poslušne in prijazne, žal pa preveč dolgočasne, brez kakega catchy trenutka, ki bi zbudil potrebo po še. Zdi se, kot da bi pri vseh treh na poslušalca apelirali predvsem z besedili, ki pa so vedno in povsod, ko gre govor o Stone Sour, tisti element, ki je napisan tako spretno, da se lahko praktično vsak poistoveti z njimi. Še posebej pa tisti, ki ima za seboj kako bolečo ljubezensko izkušnjo in taki smo domala vsi. Med njimi se pojavi pesem, po trdoti primerljiva z Nylon 6/6, The Bitter End. Najbolj nu metal komad z nalezljivo kombinacijo bobnov in elektronike, odličnim refrenom in solažami. Nekaj, pri čemer si zaželim, da bi celota albuma zvenela v tem stilu.

A temu ni tako. Na koncu skupek deluje kot zmedena mešanica brez kake očitne rdeče niti, razen izpovedi ljubezenske izkušnje. Glasba nikakor ni slaba, manjka pa še kak korak ali dva, da bi se ji lahko pripisalo svojevrsten glasbeni izraz, značilen zgolj za Stone Sour.

Ocena: 3,5 (5)

Seznam skladb:

1. Audio Secrecy – 1:43
2. Mission Statement – 3:50
3. Digital (Did You Tell) – 4:00
4. Say You’ll Haunt Me – 4:24
5. Dying – 3:01
6. Let’s Be Honest – 3:44
7. Unfinished – 3:10
8. Hesitate – 4:16
9. Nylon 6/6 – 3:40
10. Miracles – 4:07
11. Pieces – 4:30
12. The Bitter End – 3:33
13. Imperfect – 4:22
14. Threadbare – 5:44

Datum izida: 07. 09. 2010

Založba: Roadrunner

Avtorica: JASMINA HLAJ – JESSA

The Gaslight Anthem – American Slang – recenzija

TGA so balzam za ušesa, že odkar so leta 2007 trgu predstavili svoj prvi album Sink Or Swim. Leta 2008 so z The ’59 Sound svoj značilni zvok ukoreninili in postali znani širši množici. Marsikdo, ki so se mu s svojo posebnostjo prikupili in je postal njihov brezpogojno privrženec, je pričakoval, da jim z novim album American Slang ne bo uspelo doseči samih sebe, kaj šele preseči. Pa se je motil in kmalu presenečeno ugotovil, da je bil občutek velikega potenciala omenjene skupine povsem pravilen. Četverica prihaja iz New Jerseyja, tako kot tudi njihov velik vzornik in eden od najočitnejših vplivov, Bruce Springsteen. Tega ne skrivajo in jim nikoli niti ni bilo treba, saj niso le navihan mladostniški plagiat. Kar je pri njih drugače, se lahko opiše kot Springsteen punk, mešajoče še s Clashi, Costellom, ne gre pa spregledati niti pridiha indie rocka. Sami so za glavne vplive pri novem albumu omenili še Claptona, Stonse in Blues Breakerse. Preveč vsega? Morda, a ne pri The Gaslight Anthem. Pri njih vse zveni logično in čisto, mojstrsko združeno v povsem sveže zvoke, v nekaj novega.

American Slang, prvi singel in prvi komad na plati, konkretno, hitro in značilno podpre ime albuma. S Stay Lucky se bolj očitno naslonijo na že slišano z drugega albuma, le z nekoliko pospešenim tempom in imenitnim kitarskim preigravanjem. Pri Bring It On se umirijo in pripeljejo do swingovskega The Diamond Church Street Choir, ki je skupaj z naslednico The Queen Of Lover Chelsea eden najbolj slikovitih komadov na plošči. Slikovitost v smislu živega predstavljanja in doživljanja krajev, prostorov, mest, ulic, vsega, kar je omenjeno v besedilih. Eden od elementov, ki TGA dela posebne in jih označuje, element, ki je prisoten povsod, le da ponekod občutno bolj. Pri The Queen Of Lover Chelsea poskrbijo za sanjarjenje pa tudi za prebuditev iz njega, ko preseneti grob inštrumentalni poseg v sicer tekoč ritem. Ta se potem vrne, pospeši pa v Orphans, ki z ničimer posebej ne izstopa, ampak deluje bolj kot vezni člen, nujnost na plošči, medtem ko Boxer s svojim hip hop uvodom spet ponudi nekaj novega s strani TGA. Pa ne samo uvod, cela pesem je svojevrstna svežina, Old Haunts pa kot njen upočasnjeni epilog.

Kdor pozna skupino in je že ugotovil, da se z besedili, še bolj pa poimenovanjem pesmi, radi igrajo, ga naslov The Spirit Of Jazz ne bo zavedel. Seveda je jazzovskega v omenjenem komadu bolj malo, prej je to še ena poskočna, hitra, spevna nostalgija po preteklem času. Prvi baladni prispevek We Did When We Were Young se, enako kot prejšnja pesem in še veliko njih, uvršča v opevanje preteklosti, zbujanje nostalgičnih občutkov in to stori prepričljivo, z eno najlepših melodij v refrenu. Pesem se pojavlja v eni od epizod nanizanke One Tree Hill in priznam, da mi je ta informacija nekolikanj načela spoštovanje, ki ga sicer gojim do benda in globoko verjamem, da za prepoznavnost ne potrebujejo tovrstne komercializacije. Očitno pa nisem sama ostala z občutkom, da je album kar malce prekratek, na iTunes je namreč moč najti še dodatni dve pesmi in šele z njima se celota albuma smotrno zaključi. She Loves You je še ena od baladnih predstavnic in pripelje do res pravega zaključka, kakopak drugače kot z akustično verzijo prvega komada, ki v slogu s prejšnjima ohrani baladni ritem, in je v primerjavi s prvim na ploščku, veliko bolj umirjen in čuten.

Težko verjamem, da bi glasba TGA ne prepričala in posrkala vase kogarkoli, ki je pristaš klasičnega rock’n'rolla in pogreša dušo in predanost pri mnogih izvajalcih. Če pa se po slučaju to ne zgodi, se vseeno splača skupini nameniti pozornost zaradi njihovih nadvse inteligentnih, ironičnih in izpovednih besedil, napolnjenih s tisoč in eno metaforo, ki v svojih najboljših momentih zahtevajo tudi aktivno kravžljanje možganov. Zgodbe, ki jih pripoveduje Brian Fallon so edinstvene, saj delujejo resnične in doživete. Odpete z magičnim vokalom, ob čisti glasbi in ritmih, ki se jih je težko naveličati. In kljub temu, da je to velikokrat opevanje mladosti in hrepenenje po najstniških ljubeznih, ne prestopi meje pomilovanja, ampak navkljub vsebini vse skupaj izpade povsem optimistično, kot da bi nam o svojih doživetjih pripovedoval star gospod, ki je umirjen v svojem bitju in s srcem deli, kar je v življenju že doživel. Pri tem pa ne gre obiti dejstva, da ima Brian Fallon, glavni avtor pesmi, pred sabo še veliko let, da bo temu opisu tudi ustrezal.

Ocena: 4,7 (5)

Seznam skladb:

1. American Slang
2. Stay Lucky
3. Bring It On
4. The Diamond Church Street Choir
5. The Queen of Lower Chelsea
6. Orphans
7. Boxer
8. Old Haunts
9. The Spirit of Jazz
10. We Did It When We Were Young

iTunes bonus:

1. She Loves You

2. American Slang (acoustic)

Datum izida: 14. 06. 2010

Založba: SideOneDummy Records

Avtorica: JASMINA HLAJ – JESSA

Neisha: Krila(2010) – recenzija

Krila se imenuje tretji studijski album ene najbolj svojevrstnih slovenskih glasbenic, ki je svoje izjemno kvalitetno glasbeno znanje in talent uspešno združila z aktivnim ustvarjanjem. Njena glasba je zelo poslušljiva, uspelo ji jo je približati širokemu krogu poslušalcev, nikakor pa za ceno kvalitete, ki je na tretji plošči še vedno ena največjih odlik, s katero se lahko samozavestno ponaša.

Kaj je tako posebnega pri Neishi, da izstopa v slovenski glasbeni sceni, je pravzaprav težko ubesediti, postane pa jasno takoj ob poslušanju njene glasbe, kar je tudi bistvo takega ustvarjanja. Začutiti glasbo, s katero se lahko poistovetiš, zavedanje, da je glasbenik z vsem svojim bitjem prisoten na izdelku in da uživa ob svojem delu. In tega ne skriva niti najnovejši celostni izdelek, ki ga je Neisha s svojo odlično ekipo pred kratkim ponudila poslušalcem v uporabo.

Pridejo časi je prva pesem, ki že na samem začetku razkrije, kaj nam bo tokrat sporočala Neisha. In to je skupek optimizma, igrivosti in humorja – kot odgovor na čase, ko se prevečkrat zdi, da je večina podlegla negativnemu pogledu na svet in okoliščin ne zna več uzreti »odprtih oči – svet je lep«. Poskočna pesem Tiste lepe dni prek šaljive vsebine in nalezljivih ritmov definira, kaj je to svoboda. Sledi pesem Krila, ki zadiši po rock’n'rollu in po kateri nosi album tudi naslov, nas prepričljivo postavi na plesišče, kjer se prepuščamo širini glasbe, ki jo obsega. Skupaj s spremljevalnim vokalom nato še vedno v hitrih ritmih postavi Sanje na dražbo. Ena najbolj igrivih v inštrumentalnem, melodičnem besedilnem in vokalnem smislu na albumu je pesem Alarm srca, z izjemno prikupnim odpevom in čudovitim godalnim zaključkom. Prva pesem, ki ima bolj baladni, umirjen značaj je Veter in na pravem mestu preusmeri nadaljnji potek dogajanja. Ta se v podobnem tempu nadaljuje s čudovitim duetom s Tokacem. Najin ples s svojo zrelostjo ustvarja močno čustveno atmosfero in je ena od tistih pesmi, ob kateri se človek zmrazi in jo navdušeno in predano posluša, saj jo oba vodilna vokalista na tak način tudi odpojeta . To umirjenost ohrani tudi pesem Vzemi me, prekine pa Krila2, v osnovi  enaka svoji soimenjakinji, a z nekoliko spremenjeno glasbeno spremljavo. Plošča se vrne v poskočnost z Igro čustev in še bolj s Show Must Go, pri katerem igrivost in šaljivost najbolj izstopata v besedilu. Nadvse dobrodošla igra besed, ironija in posmeh neiskrenosti v odnosih. Prek poskočnega Mesta in v slogu slovenskih zimzelenih popevk v Nekaj Nujnega se album konča z dodatkom inštrumentalno – godalne pesmi Občutek in suvereno ter kvalitetno zaključi zgodbo.

Zgodbo prežeto z optimističnim pogledom na svet, ljubezen, sanje in sanjarjenje. Zgodbo, kateri se prileže prisluhniti in je prepričljiva v svoji govorici. Ni pretvarjanja, ni prenarejanja, ampak iskreno veselje do življenja, mojstrsko vpleteno v spevno glasbo.

Ocena: 4,5 (5)

Seznam skladb:

1.  Pridejo časi

2.  Tiste lepe dni

3. Krila

4. Sanje na dražbi

5. Alarm srca

6. Veter

7. Najin ples

8. Vzemi me

9. Krila2

10. Igra čustev

11. Show Must Go

12. Mesto

13. Nekaj nujnega

14. Občutek

Datum izida: 20. 09. 2010

Avtor(ica): JASMINA HLAJ – JESSA

Avenged Sevenfold – Nightmare

Informacije, ki so pomembne v zvezi z nastajanjem ploščka, so: da je zadnji album pred tem, imenovan Avenged Sevenfold, izšel leta 2007; da je med ustvarjanjem novega nepričakovano umrl bobnar James »The Rev«  Sullivan; da je skupina med seboj bratsko povezana in je to na njih pustilo hude čustvene posledice, kar se odraža tudi na albumu, ki je najbolj emocionalen od vseh do sedaj, ter da je Reva nadomestil Portnoy, nekdanji bobnar skupine Dream Theater.

Celota albuma je zelo pesimistična in mračna. Logična posledica obdobja, ki so ga doživljali. Šele po zavedanju ozadja in spremljanju skupine, postane skupek komadov na plati nekako smiseln in pusti občutek, da je vsa pretencija na močnem izražanju čustev, ki se mešajo ob izgubi bližnjega. Na albumu se nahaja vse od jeze, razočaranja, žalosti, obupa do sentimentalnosti, pogrešanja, spomina in poklona.

Album otvori istoimenski komad Nightmare. Začne se zelo pravljično, z zvokom, ki spominja na kraguljčke, in prepričljivo popelje v sanjski svet, potem pa to romantiko razbijejo trde inštrumentalije. Razvije se v precej agresiven komad, primerno naslovu. Speven, mainstreamovski zvok, povsem logično izbran za promocijo albuma. Najbolj avengevska pesem je naslednja – Welcome To The Family. S tem mislim, da od vseh, ta najbolj spominja na komade s preteklih plat, in sicer na kar lepo število njih, predvsem z albuma City Of Evil. Najverjetneje je zame ta zvok t. i. avengevski zato, ker je City Of Evil prvi od albumov, ki sem ga slišala in si po njem ustvarila sliko glasbe, ki jo A7X ustvarjajo. Dejstvo pa je, da ima Welcome To The Familiy podobnosti vsaj z Blinded In Chains, Bat Country in Trashed And Scattered. Fantastičen komad, z odličnim inštrumentalnim delom – kombinacijo kitar in bobnov, počasnim delom, ki temu sledi, v sicer večinsko zelo hitrem tempu. Nekoliko konfuzno, a složno sestavljen in premišljen. In ko sodeč po naslovu pomisliš, da med vsem pesimizmom v besedilih ta morda le izstopa kot edini res pozitivno usmerjen komad, prisluhneš besedilu in se seznaniš s tem, v kakšno familijo si pravzaprav povabljen (vse prej kot domačno, ob kaminu v dnevni sobi), spremlja pa te vodilo : »You can’t win this fight«.  Z Danger Line in njenim koračniškim začetkom, se dozdajšnji vtis nekoliko umiri. Prvoosebna zgodba o padlem vojaku se v zadnjem delu prelevi skoraj v balado. Klavirju, ki prevzame dominanco, se v ozadju pridružijo trobente, izteče pa se z žvižganjem. Navkljub končni umirjenosti je inštrumentalno primernejše za kaj bolj veselega, kar pa ne pomeni da Shadows zadeve ne odpoje besedilu primerno. Tukaj je njegova vživetost močno prisotna in daje občutek, da res poslušamo izpoved vojaka, ki se zaveda izgubljanja borbe z življenjem.  Po uvodu pri Buried Alive, človek avtomatično pričakuje, da bo zaslišal petje Anthonyja Kiedisa pa tudi ko se to ne zgodi, komad obdrži RHCP primesi vse do refrena, kamor se vmeša še prizvok Metallice, ki se stopnjuje z minutažo. Rezultat je uspešen eklektizem. Kaj drugega pričakovati od pesmi z naslovom Natural Born Killer, kot močan zvok, pospešen tempo in težke riffe?  Vsemu temu ustreza, hkrati pa vsebuje še vrhunske bobenske vložke in Portnoy je tukaj očitno dal res vse od sebe.

Vrhunec emocij in del, ki izraža predvsem globoko žalost, je pesem So Far Away. Balada balad, ki to ostane vse do konca. S čutno melodijo, besedilom, ki nagovarja vsakega poslušalca v dno duše in odpeta s srcem.

Najbolj agresiven, najtrši, najbolj udaren, najbolj »death« (dejansko se Shadowsev tipičen screaming tukaj zelo približa growlu)in najboljši komad na plati je God Hates Us. To se mi vedno zgodi ob A7X. Resnično rada poslušam njihove balade in vse ostale pesmi, ki se brez težav lahko uvrstijo med radio rock produkcije, zares uživati pa začnem takrat, ko postanejo najtežji možni. Na temu albumu je to na tem mestu, v celotni karieri pa en najtrših komadov, ki so ga kadarkoli spisali. Z Victim se vzdušje spet umiri. Cerkveni zvonovi, ženski vokal in izjemno melodičen »We’re all just victims of a crime« spet ustvarijo posebno, s čustvi nabito atmosfero. Nič manj umirjeno ne ostane s sledečim Tonight The World Dies, ki se z akustično kitaro in backvokali vrne kakih 20, 30, 40 let v old school rock pesmi. Tiste, ki smo jih vajeni s tematiko nesrečne ljubezni in ta je prisotna tudi tukaj.

Fiction, zadnja pesem praktično v celoti Revova. Močno in zelo neposredno: prisoten je kot avtor pesmi, vokalist in pianist. Uvodni klavir v klasični maniri odpre pot še enem baladnemu terenu.  Vseeno pa čisto drugačen zven od vsega slišanega, očiten, v srce segajoč poklon preminulemu bratu. Pretresljivo besedilo kot vizija prihodnosti, ki ga čaka: » … I know you’ll find your own way, when I’m not with you tonight«.  Zadnja pesem je skoraj polnih 11 minut dolga Save me. Popoln zaključek albuma, še vedno pod vtisom izgube člana. Kot nekak skupek vsega, nekaj iz vsakega posameznega komada nabrano v en sam dolg, a ne dolgovezen, sklep.

Z vsem spoštovanjem do obeh bobnarjev si ju ne bom drznila primerjati v smislu boljši – slabši. Lahko pa mirno rečem, da je drugače, da je Portnoy odlično opravil nalogo in da so A7X ne glede na vse ostali A7X. Prvi vtis, ki mi ga je album pustil, ni bil najbolj svetel. In tak vtis album tudi hoče pustiti. Na začetku me je to zmotilo, a ko sem se na album navadila, sem dopustila opcijo, da ta vtis ne pomeni nujno še slabega izdelka. In tako se je tudi izkazalo – album je krasen, predvsem zaradi močne osebne note, za moj okus pa, kljub zavedanju okoliščin, kanec preveč  pesimistično naravnan.

Ocena: 4 (5)

Seznam skladb:

1. Nightmare 6:17
2. Welcome to the Family 4:06
3. Danger Line 5:28
4. Buried Alive 6:41
5. Natural Born Killer 5:15
6. So Far Away 5:27
7. God Hates Us 5:19
8. Victim 7:30
9. Tonight the World Dies 4:41
10. Fiction 5:13
11. Save Me 10:57

Datum izida: 27. 7. 2010

Založba: Warner Bros.

Avtor(ica): JASMINA HLAJ – JESSA

James LaBrie – Static Impulse

Static Impulse je drugi samosotjni album kanadčana Jamesa LeBrieja, bolj znanega kot frontmana skupine Dream Theater, ki svojo ustvarjalno žilico sprošča pri solo projektih. Pri Theatru ima za kaj takega namreč okrnjene opcije, saj sta bila do sedaj vodilna pri tem Mark Portnoy in John Petrucci.  Ker popreje nisem sledila LaBriejevi samostojni karieri, se bom na tem mestu zanesla na spletni podatek, da je ta album progresivnejši od prejšnjega. Sam je napovedal, da bo »very heavy« in to je verjetno razlog, da se je pri kar zajetnem številu komadov LaBriejevemu kristalno čistemu vokalu pridružil še kričeči mož, sicer za bobne zadolžen, Peter Wildoer, član švedske zasedbe Darkane.

Poslušanja sem se lotila z rahlo rezervo, ker, kot rečeno, nisem vedela, kaj naj pričakujem in vsekakor nisem pričakovala, tega, kar sem dobila. Vse v pozitivnem smislu. Že pri prvi pesmi One More Time, sem zastrigla z ušesi. Presenetila me je z začetnim Wildoerjevim vokalom in kitarskimi riffi, ki napovedujejo, da se bomo resnično predajali tršim rockerskim tonom. Isti stil se nadaljuje v sledečih dveh komadih Jekyll Or Hide in Mislead. Jekyll Or Hide z enim najspevnejših refrenov na plošči,  odlično skombiniranima vokaloma, kjer Wildoer s prisostvovanjem povsem logično poudarja ključne dele pesmi, me je povsem prepričal, da sem na poti nečesa izjemno zanimivega. Po Mislead, ko sem bila po slišanem že povsem navdušena, pa se je evforija še povečala pri komadu Euphoric. Ta se na koncu izkaže za najbolj skomercializiranega med vsemi (na momente me spomni celo na Linkin Park, seveda na čase veliko preden so trg posvinjali s katalistom in še čim), je pa zelo poslušljiv in pozornost vzbujajoč primerek.

Plata se nadaljuje s hitrejšim Over The Edge, ki mu sledita tudi hitra, a agresivnejša I Need You in Who You Think I Am. Tempo albuma potem upočasnita I Tried in Just Watch Me, čigar baladni klavirski začetek  se kmalu utrdi, vendar pesem še vedno sodi med počasnejše ritme na plati. Dinamiko poveča This Is War z variacijami med najbolj agresivnimi zvoki na celotni plati in bolj umirjenimi toni. Zadnji dve pesmi, nežnejši  Superstar in čista balada Coming Home pa na koncu celoten vtis albuma močno omehčata.

Po prvem poslušanju, bi mu najraje namenila kar čisto petico brez debate, saj je uspeh albuma, da me je po popolnoma crappy dnevu uspel napolniti z neizmerno pozitivno energijo, neprecenljiv. Vendar pa sem po ponovnih poslušanjih ugotovila, da vendarle zasluži nekaj odbitkov. Zadnja pesem, balada Coming Home je preveč izstopajoča, nikakor ne sodi v kontekst in povsem razbije sicer smiselno celoto albuma. Brez te balade je album sestavljen iz precej težkih in hitrih pesmi, z nekaj odhodov v mirnejše ritme, nato pa se vrne nazaj k trdnosti in tak »dramaturški lok« se hkrati pojavlja tudi v večini posameznih komadov. Med glavnimi komponentami, ki ustvarjajo značilen zvok albuma, velja poleg kombinacije LaBriejevga petja z Wildoerejevim death vokalom, melodičnih refrenov, ki jih premorejo prav vse pesmi, in težkih kitarskih riffov, izpostaviti tudi klavir, ki je s svojim deležem izvrsten prispevek na izdelku. Edina negativna opazka, poleg nesmiselno pristavljene balade, pa je še ta, da so si na trenutke pesmi med seboj za odtenek preveč podobne, kar lahko na prvo žogo zapusti vtis rahle enoličnosti, vendar je celota čisto preveč poslušljiva, da bi to prevladalo pri pozitivnem vtisu in ustavilo nadaljnje, bolj poglobljeno poslušanje.

Ocena:  4,6 (5)

Seznam skladb:

1. One More Time
2. Jekyll Or Hyde
3. Mislead
4. Euphoric
5. Over The Edge
6. I Need You
7. Who You Think I Am
8. I Tried
9. Just Watch Me
10. This Is War
11. Superstar
12. Coming Home

Datum izida: 28. 09. 2010

Založba: InsideOut Music

Avtor(ica): JASMINA HLAJ – JESSA

Volbeat – Beyond Hell / Above Heaven

Če se kdo sprašuje, kako je možno, da je nekemu naključnemu posamezniku enako všeč metal z vsemi svojimi odvodi in Elvis Presley in si obenem misli, da je to povsem nezdružljiva kombinacija, naj privošči ušesom samo en komad danske zasedbe Volbeat. Ne samo, da ga bo nedvomno prepričal v nasprotno, skoraj zagotovo ne bo ostal zgolj pri enem komadu.

Volbeat že nekaj let aktivno dokazujejo, da sta metal in rockabilly še kako združljiva in poslušljiva kombinacija. Pa ne samo rockabilly, tudi country, folk in punk čedalje samozavestnejše komponirajo v trše zvoke. Novi – četrti album zveni kot logično nadaljevanje prejšnjega Guitar Gangsters and Cadillac Blood, oziroma kar njihove celotne dosedanje glasbene poti. Zgoraj našteto pa je kljub vsemu preveč enoznačen in skop opis  glasbe, ki jo Volbeat ustvarjajo.

Z novim albumom Beyond Hell / Above Heaven, ki je izšel 10. septembra 2010, so Volbeat spet postregli s celo paleto najrazličnejših mešajočih žanrov. Začenši z energičnim komadom The Mirror and The Ripper in sledečim Heaven Nor Hell, ki ima nekoliko steppenwolfovski začetek, kasneje pa odličen dodatek country orglic in je mimogrede meni najbolj ljub prispevek na albumu, se zdi kot da so se v primerjavi s preteklostjo nekoliko pomehščali. Da niso pozabili, kako zveneti trše, takoj zatem pokažejo z metalskimi riffi v Who They Are, proti koncu albuma pa to storijo še bolj suvereno z Evelyn, ki vključuje primesi trash metala in grovlanje death metal vokalista Barneyja iz skupine Napalm Death. Vokala obeh izjemnih izvajalcev se družita v čudovit duet, ki ob poslušanju ustvari posebno in napolnjeno atmosfero. Sicer pa je to opazka, ki jo velja poudariti za vokal Volbeatovca Michaela Poulsna na splošno, saj s svojim petjem ustvari  tisto nekaj, tisti več, ki se ga ne da poimenovati, ampak se ga preprosto začuti. Med omenjenima tršima komadoma se zvrstijo še: Fallen, ki ima enega najbolj catchy refrenov na celem album in je primerno besedilu nabit z emocijami, isti stil v malce hiterjšem ritmu nadaljujejo v skladbi A Better Believer. 7 Shots je verjetno najbolj nepredvidljiv komad na plati. Countryjevski banjo na začetku se povsem složno prelije v, na Metallico spominjajoč, trash.  Da upravičeno med vzorniki naštevajo tudi nekatere punk rock starešine, dokažejo z A New Day in nadaljujejo s pospešenim rockabillyjem v 16 Dollars. Na album so vključili single nekoliko starejšega datuma A Warrior’s Call, ki so ga posvetili dansekmu svetovnemu prvaku v boksu Mikklu Kesslerju in je temu primerno tudi bojevitih zvokov, s čimer ciljam predvsem na bobenski vložek in vokal . Najmanj prezentna, brez kakih omembe vrednih presežkov, sta zgolj nadaljevalca volbeatovske tradicije Magic Zone in Being 1. Zgodbo zaključijo z v srce segajočo  pesmijo Thanks. Melodičen in besedilni poklon vsem oboževalcem in podpornikom, ki so zaslužni za njihovo čedalje uspešnejšo glasbeno pot. Pogumna odločitev banda, da vključi na album nekaj tako tveganega, kar bi kaj hitro lahko izpadlo kot povsem mehanski dodatek in umetno, prisiljeno kupovanje fenov. A skrbi za kaj takega so povsem odvečne. Pesem je preprosto preveč čutno in iskreno odpeta in odigrana, da bi sprožila karkoli drugega kot pozitiven odziv.

Album je kljub našteti mešanici zvokov zložen v homogeno celoto, ostaja zvest posebnemu glasbenemu izrazu, ki smo ga od skupine vajeni že od prej, in definitivno predstavlja korak naprej v razvoju. V primerjavi s prejšnjimi platami so si komadi med sabo najbolj enakovredni po kvaliteti, zadovoljivi za že obstoječe fene in tudi lep teren k nabiranju novih privržencev. Za osebno popolno potešitev bi potrebovala več globine v besedilih, malce pa tudi zamerim, da si zopet niso privoščili kakega izleta v njim domačem jeziku, kot so to storili že pred leti v The Garden’s Tale. Na inteligentno zastavljenem albumu, ki več kot očitno stremi k višanju priljubljenosti danske skupine, najdejo svoj fokus tisti, ki uživajo v fuziji žanrov trdega rock’n'rolla, nekoliko nežnejše duše, kakor tudi tisti, ki ne odstopajo od umeščanja Volbeatov med perspektivne/svojevrstne metal skupine.

Ocena:  4,4(5)

Seznam skladb:

1. The Mirror And The Ripper
2. Heaven Nor Hell
3. Who They Are
4. Fallen
5. A Better Believer
6. 7 Shots
7. A New Day
8. 16 Dollars
9. A Warrior’s Call
10. Magic Zone
11. Evelyn
12. Being 1
13. Thanks

Zasedba:

Michael Poulsen – vokal, kitara
Thomas Bredahl – kitara
Anders Kjolholm – bass
Jon Larsen – bobni

Leto izdaje: 2010

Založba: Vertigo/Universal

RockOn!