Prvenec skupine Inmate na slovensko glasbeno sceno prinaša popestritev in svežino. Dinamično nizanje težkih kitarskih riffov gre v korak s časom in se profesionalno ter zelo premišljeno druži z novodobnimi elementi, ki dajejo glasbi posebno specifiko, jih je pa težko določiti ali poimenovati.

V ploščo nas povabi mističen intro Inmate, ki samo v odtenkih in zelo skrivnostno nakaže, kaj nas morebiti čaka v nadaljevanju.

Skoraj malce pregrobo in brez opozorila ga prekine prva pesem Wtihout Warning, s katero veliko bolj nazorno spoznamo, v katero smer se giblje ustvarjanje skupine Inmate. Ob tej pesmi bi se že dalo lepo zanalizirati vse najpomembnejše značilnosti in vrline, ki zaznamujejo to, za slovenski prostor precej netipično in posebno glasbo. Kar jo odlikuje in je tudi takoj podano na pladnju, je mešanica izjemno težkega igranja z melodičnim; vokala, značilnega za bolj brutalne metalske žanre, s čistim petjem ter tradicionalnega z modernim. Inmate prinašajo sodoben pristop h glasbi, znani pod etiketo »heavy metal« in vanjo prefinjeno umeščajo tehnološke zmožnosti današnje družbe.

Ustvarjajo nekakšen nadžanr, v glasbi je namreč toliko primesi, da se je ne da kar popredalčkati in brez kakršnihkoli pomislekov umestiti med že znano. Z vsemi temi lastnostmi pa nikakor ne izpade izgubljeno. Glasba je suverena in sama zase ve, kje ji je mesto. V najbolj posplošenem smislu, lahko rečem, da je to mesto med ljudmi. Brez sramu namreč izdaja, da želi biti slišana, da je ustvarjana za poslušalce in da ne želi biti sama sebi namen. In čeprav je vse našteto značilno praktično za vsak komad, umeščen na prvenec, pa to ne namiguje k nikakršni enoličnosti. Vsaka pesem zase je dovolj samosvoja, da je lahko z lahkoto ločena od drugih, ob boku z njimi pa kljub temu ustvarja celoto -zgodbo, ki se v slabih 50-ih minutah splete in upraviči pomenljiv naslov albuma – Free at Last.

Pesem Written in Blood je ena najtrših pesmi na albumu in se med vsemi najbolj spogleduje z death metalom. Ob tharseherskih prvinah, ki ji niso odvzete, pa kljub trdoti še vedno sledi formuli spevnega refrena.

Značilen elektro nu-metalovski uvod v pesem Overcome napove nekaj, do česar pa v nadaljevanju ne pride. Močno preseneti namreč z nemelodiko in s tem prida skupini še eno pozitivno lastnost – nepredvidljivost. Ena najbolj drznih pesmi, ko gre za experimentiranje in kombiniranje, je svoji lastni drznosti povsem kos in se izkaže v poslušljivem izdelku, ki je lahko tak le ob popolni premišljenosti in prefinjenosti.

Healing v družbi z ostalimi zveni nekoliko nežnejše, še posebej v kontrastnem refrenu. Ritem je večino časa dokaj hiter, v refrenu in inštrumentalnem delu se upočasni, komad pa je vseskozi ozaljšan z nadpovprečno melodiko.

Ob Fire, Walk With Me se bom za trenutek povsem ognila objektivnosti in za začetek povedala, da je to moj najljubši izdelek celotne plate, ki se ga ob vsakem poslušanju skoraj po otroško razveselim. Začutim ga kot sporočilno najmočneje odpetega in odigranega – kot zgovorno kritiko razčlovečenju in nagovor k akciji. Aktivistično besedilo je posebej poudarjeno v ozadju, kamor je umeščen slaven Chaplinov zaključni govor iz Velikega Diktatorja.

Tipičen »headbang« uvod v pesem Promises izdaja, da je spisana predvsem za živo izvajanje in nazorno kliče publiko k sodelovanju. Za uspeh pri tem ji močno koristi tudi zelo zapomnljiv refren.

Po tem, ko se že povsem navadimo na energično nizanje komada za komadom in se udomačimo ob doziranju z močno in hitro glasbo, nas preseneti enominutni »cut«. Free at Last so nežne inštrumentalije, ki interpretirajo naslov kot nekakšno olajšanje ob izidu plošče – da se je končno zmanifestiralo vse dosedanje ustvarjanje.

Inexorable Path je še ena od epskih mojstrovin, katerim smo priča. Tu se še posebej izkaže inštrumentalni del, ki dobi prezentno vlogo predvsem proti izteku komada.

Ena najbolj očitnih lastnosti skupine Inmate so spevni refreni. Ta element krasi prav vsako pesem na albumu, ne glede na to, v kakšnem glasbenem vzdušju se sicer giblje. Naj bo to glasen krik poudarjan še s »squealiji« (Angels), težkorifferska udarnost po nežnem uvodu (Out of Darkness) ali pa energičnost v izjemno hitrem tempu (Lost in Words). Victorious je v tem kontextu edinstvena pri tem, da je spevnost prioriteta cele pesmi, v kateri pa so zopet nespregledljivi epski inštrumentalni deli. Inamte s svojo glasbo lahko brez težav zadovoljijo poslušalce željne bolj ali manj brutalnega metala in obenem ne pustijo na suhem niti privržencev melodike.

Zaradi screama/growla se kdaj zgodi, da kaka beseda uide razumevanju, zato je ob poslušanju knjižica z besedili obvezno čtivo. Tudi ta namreč niso iz trte zvita, ampak imajo pomenljiva sporočila ter z glasbo sobivajo in jo ponekod tudi narekujejo.

Z outrom Outmate se zgodba Free at Last zaključi. Vsebinsko in glasbeno je ta zgodba zelo smiselna. Jasno je izražena tendenca k vsesplošni povezanosti, kjer ni niti enega samega elementa, ki bi to povezanost rušil. Zares dovršen izdelek si zasluži biti slišan – večkrat. In ne samo to – z vsakim vnovičnim poslušanjem razkrije nekaj novega.

Morda je za skupino izid plošče res »at last« (= končno), za poslušalca pa se zdi, da je izdana ravno ob pravem času. Izžareva namreč optimalno dozorelost, kjer je vse dodelano do najmanjšega detajla. Zreli za svetovno sceno, kjer imajo kar nekaj sorodnih duš, pa so s svojim konceptom v sebi lastni domovini dobrodošla redkost. Album je hvalevreden izdelek, ki z druženjem brutalnega in melodičnega dokaže, da lahko iz heterogenega nastane homogeno.

Ocena: 4,9 / 5

Seznam skaldb:

1. Inamte
2. Without Warning
3. Written in Blood
4. Overcome
5. Healing
6. Fire, Walk With Me
7. Angels
8. Promises
9. Victorious
10. Free at Last
11. Inexorable Path
12. Lost in Words
13. Out of the Darkness
14. Outmate

Glasbeniki:

Rok Mike Miklavžina: vokal

Aleš Kroflič: kitara

Andrej Bezjak: kitara

Sašo Bandalo: bass kitara

Jure Grudnik: bobni

Gostujoči vokal:

Marko Duplišak

Leto izida: 2012

Založba: Graviton Music Services

Producent: Tat Purusha

Recenzija: JASMINA ˝JESSA˝ HLAJ