Avtorica recenzije: JASMINA JESSA HLAJ

Chaosstar – Lifetime – (recenzija, 2009)

Mojstrovina, ki je nastala s premišljenim in resnim delom skupine Chaosstar je konceptni album imenovan Lifetime. Koncept je pravzaprav zgodba o karakterju življenja. Sprehajalcu po svetu kaosa, ki se sooča z mnogimi preprekami, težkimi izkušnjami, se ponovno prebudi z merico optimizma, vendar je kmalu spet vržen v kruto realnost. Ta ga ponovne odnese po tirih neskončnega kaosa, na njegovo lastno pot, kateri se ne more izogniti. Življenje vsakega posameznika, ki se zaveda svoje poti, vzponov, padcev, pa tudi središča, kjer je vse sklenjeno, kakor to prikazuje tudi simbol na grafični podobi albuma.

Besedila pesmi so čtivo, vse skupaj pa konsistira v simbiotični celoti z glasbo. To je v prvi vrsti progresivni metal, ki pa ima v sebi še toliko drugega, da je žanr nemogoče določiti in nedvomno je to tudi namen, saj je glasba tako vrhunsko skomponirana, da niti ne potrebuje pridevniških dodatkov, ampak predvsem prepuščenost poslušalca. Posluh zgodbi, ki jo Chaosstar pripovedujejo je nepozabna izkušnja, z vsakim ponovnim poslušanjem pa ponudi nekaj novega.

Intro Lifetime I – IV, peta pesem Lifetime V – XVII in outro Lifetime XIX so povezovalci kaotičnega cikla. Njihova rdeča nit je harfa, ki jo je posebej za ta album kot gostja odigrala Erika Gričar. Na intru in št. 5 se pojavljajo tudi mistični ženski vokali v ozadju, odpeli sta jih Tina Centrih (1, 5) in Barbi Pekar (5) in so ustvarjalci temačne atmosfere, ki se pri peti pesmi druži še z jezo in prezirom do razvrednotenega sveta. Lifetime V – XVII je 14-minutna pesem, ki v slogu Dream Theater ponudi praktično vse. Od najvišje ravni mistike prek ambientale do hitrih riffov, z velikim poudarkom na inštrumentalni predstavitvi, a nikakor brez fokusa tudi na vokal. No, ampak zgodba o kaotičnem pohodu se začne pred tem, in sicer po outru s pesmijo Devil’s Whisper. Svojevrstrna interpretacija zlodejevega šepeta ne skriva atributov, ki jih band premore in z vso polnostjo na pladenj položi izjemno spretnost na vseh ravneh. Takoj postane jasno, da je za fante metal tista glasba, kjer se res lahko do potankosti izrazijo in ustvarijo vrhunsko konsistenco vokala, kitar, bobnov in basa. Hurricanes of Madness z očitnim pridihom trasha in pogostno uporabo »squeelijev« ustvari dober vtis pohoda hurikana, in je primerno svoji besedilni vsebini hitrejšega tempa. Rebirth je mogočna oda rojstvu, ki jo ozaljša in podkrepi dodatek syntha (Rok Šinkovec). Dreams Of Reality se s poigravanjem riffov po slogu pridruži prvima dvema polnominutnima komadoma, zadnja pesem pred outrom On My Way pa ojača sliko z gostujočim growlom (Deni iz Ambassador Of Sifilis) in se s tem precej agresivno, a vendar z dobršno mero melodike odpravi na svojo pot, nakar pa kontrastni, nežni outro nekolikanj omili vtis agresije s prejšnjega komada.

S tem se zaključi prvenec skupine Chaosstar, na katerem je  glavni vokalist (in kitarist) Jure Jurca. Po težki operaciji gležnja, ko so bili primorani odpovedat nekaj koncertov, je naznanil tudi konec delovanja v skupini. Novega vokalista že imajo. To je Matic Nareks in upamo, da bodo Vasja Čepič (kitara), Dare Ramot (bas) in Primož Jelševar (bobni) skupaj z njim kmalu v slovenski prostor oddali nov studijski album. S prvim so namreč izkazali enega od vrhuncev ustvarjanja na slovenski metal sceni, ki izjemno smiselna celota in s tem redkost, ki se je poslušalec ne more naveličati.

Ocena: 5 / 5

Seznam skladb:

1.Lifetime I-IV
2.Devil’s Whisper
2.Hurricanes Of Madness
3.Rebirth
4.Lifetime V-XVIII
5.Dreams Of Reality
6.On My Way
7.Lifetime XIX

Produkcija: Primož Jelševar
Leto izdaje: 2009
Založba: On Parole Productions

Avtor recenzije – ROK PODGRAJŠEK

Vasko Atanasovski – Bohemia (2009)

Vasko Atanasovski je pravi glasbenik, človek, ki živi in diha z glasbo, z dušo in srcem. Ta ljubezen preveva skozi vse njegove projekte, pa naj sodeluje le kot obstranski član, ali pa kot vodja. Njegovo navdušenje ne pozna meja in to prenese na vse ljudi, s katerimi sodeluje. Vasko že dolgo ustvarja lastno glasbo, za katero uporablja različne zasedbe. Na albumu Bohemia se nam predstavi v bolj mednarodni luči, saj se mu pridruži pisana zasedba, vključujoč priznana glasbena imena kova Simone Zanchini, Michel Godard in Zoltan Lantos.

Album je tematsko nekako sestavljen iz dveh delov – prvi nam prikaže enega izmed njegovih dinamičnih živih nastopov, kjer prevladujejo ritmi jazza in Balkana. Na drugem CD-ju pa nas popelje v nekoliko bolj intimno plat njegove duše, kjer nam postreže s svojim novim neo-klasičnim projektom. Obe plati Bohemie se izjemno razlikujeta. Prvi del je dosti zabavljaški (čeprav je tudi na njem nekaj srce parajočih umirjenih delov), medtem ko je drugi klasično in pastoralno naravnan – tu v glavnem prevladujejo umirjene in elegantne teme.

Prva zgoščenka vsebuje njegov živ nastop v Švici. Vasko se tukaj najbolj posveča fuziji balkanske glasbe in jazza, z občasnim pridihom klasike. Čeprav se kompozicije močno razlikujejo v smislu glavnih glasbenih tem, pa vseeno sledijo nekim podobnim principom. Vasko vedno začne z uvodnim udarnim delom, ki ga nekajkrat ponovi, nato pa s skupino zaplavajo v solistične vode, kjer se instrumentalisti izmenjujejo v vlogah glavnega improvizatorja. Vasko pri tem ni niti malo sebičen, saj njegov doprinos niti za trenutek ne presega tistega od koga drugega, kvečjemu se celo drži nekoliko v ozadju. Seveda, ko stopi v ospredju, so njegove zmožnosti na flavti in saksofonu res impresivnne in to nam vedno znova prikaže. Tudi ostali instrumentalisti niso od muh, saj se vsak od njih izjemno dobro drži začrtanega ritma in solira na sila melodičen način. Na trenutke se zdi, kot da sploh ne gre za improvizirane dele, temveč bolj »odprte« kompozicije znotraj kompozicij. Posebnost tega živega nastopa je ženska vokalistka, ki nas večkrat preseneti s svojimi avantgardnimi izbruhi (kajpak na dober način) in tudi občasnimi prefinjenimi spremljavami.

Če je na prvi zgoščenki Vasko dokazal, da ima tudi nežnejšo plat, se v drugem delu njegova mila klasična duša še bolj razpre. Skladbe so večinoma odigrane v razmeroma počasnem tempu, kjer je bolj poudarjena tankočutnost skladateljeve vizije. Vidi se, da Vasko ni le razigran jazzer, temveč se zna vmešati tudi med klasično smetano. Njegova dela niso le prikazovanja tehnične dovršenosti, temveč se Vasko v glavnem zanaša na čustveno izraznost, ki mu je v nobenem trenutku ne primanjkuje, ne tukaj in ne na prvem CD-ju. Ob tej drugi plati njegove osebnosti vas ne bo prevzela želja po plesu, temveč melanholičnost, včasih celo otožnost, venomer pa ganjenost, ki jo Vaskova glasba vedno znova pričara v naših glavah, želodcih in srceh.

Vaskota lahko brez pomislekov postavimo ob bok najboljših slovenskih jazz instrumentalistov, ki v svojo glasbo vpletajo še druge prvine. Pri njemu so to v glavnem razigrani balkanski motivi in pa klasična sofisticiranost. Pravzaprav bi pričakovali, da bi se med obema zgoščenkama poznala kakovostna razlika, saj je težko predstaviti dva različna kompozicijska obraza, ne da ob tem eden ne bi bistveno izstopal. Pri Vasku s tem ni težav. S svojimi raznovrstnimi razpoloženji in vplivi krmari kot izkušen kapitan in čeprav so vode včasih razburkane, ladja nikoli ne zaide s poti. Bohemia je še en dokaz, da je jazz v Sloveniji eden izmed najbolj razvitih (in naravnih) žanrov in da se bo očitno razvijal še naprej.

Ocena: 4,2

Produkcija: Vasko Atanasovski

Nakup: ?

CD 1
1. Midnight Summer Concert 1 (7:45)
2. Midnight Summer Concert 2 (10:07)
3. Midnight Summer Concert 3 (8:53)
4. Liberation (13:22)
5. Concerto Balsamico (11:06)
6. Onstranstvo / Beyondness (13:25)
7. Happy Song (9:43)

CD 2
1. Aaruau Afternoon (6:27)
2. Zadnji dan poletja / The Last Day of Summer (15:53)
3. Recercada Segvnda sobre el mismo madrigal (2:27)
4. Zbiranje obrazov / Collecting Faces (7:41)
5. Spero dum spiro (10:06)

Vasko Atanasovski – saksofoni, flavta, piščali, klavir

Simone Zanchini – harmonika

Zoltan Lantos – violina

Xu Fenxia – guzengh, sanxian, glas

Michel Godard – tuba

Ziga Golob – kontrabas

Krunoslav Levacic – bobni

Tomaž Sevšek – čembalo

Domen Marinčič – viola da gamba

Matija Krivec – električni bas

Mateja Starič – vokal

Dejan Berden – klavir

Ciril Sem – bobni

Klemen Hvala – violončelo

Miloš Simić – violina

Janez Podlesek – violina

Oliver Dizdarević – viola

Avtorica recenzije: JASMINA JESSA HLAJ

Mando Diao – Above And Beyond, MTV Unplugged – recenzija

Švedska skupina Mando Diao je potrebovala skoraj 10 let po ustanovitvi, da se je z leta 2004 izdanim albumom Hurricane Bar prebila med vrste odmevnih imen v alternativnem rocku. Po uspešnicah God Knows in Down In The Past so imeli tako postavljen teren za aktivno delovanje. Med supporti in lastnimi turnejami so izdali še nekaj albumov in dosegli enega od svojih vrhuncev s pesmijo Dance With Somebody, ki je s svojim plesnim napevom osvojila svet in tako so se znašli tudi kot eni od povabljencev na prestižni MTV Unplugged koncert, katerega rezultat je album Above And Beyond, ki ima poleg osnovne še Special Addition različico z dodatnimi devetimi pesmimi.

Na osnovnem albumu se v svoji akustično obliki nahajajo vse zgoraj naštete pesmi, v družbi z njimi pa seveda tudi marsikatera izbranka s celotne dozdajšnje diskografije. Long Before Rock’n'Roll je prva in ves čas ohranja živahno brenkanje po kitari ter tipični zvok, ki ga razvijajo Mando Diao, in je v splošnem bolj domač britanskim indie ustvarjalcem, kot pa skandinavskim deželam, od koder prihajajo. Akustični pristop k izvajanju pesmi jih vse po vrsti nekoliko razneži in umiri in se odlično vkomponira v tip zaprtega klubskega koncerta, kljub tej opazki pa vseeno izstopajo kitare, ki znajo vso to omehčanost tudi razbiti. Gloria, denimo, je eden takih primerov, ki na Unplugged albumu izstopa s tempom in tršo izvedbo, vendar je v primerjavi z originalno verzijo vseeno precej omiljena. Poleg kitar ne gre spregledati tudi velikega deleža godal, ki spremljajo pesmi in s tem naredijo orkestralen vtis. Pri Dance With Somebody ima ključno vlogo klavir, ki narekuje stopnjevanje tempa vse od najmirnejše možne izvedbe pa do konca, kjer postane pesem zopet dobra, stara in plesna, takšna, kakršne smo vajeni. Pri High Heels se skupini pridruži izjemna vokalistka Juliette Lewis in s svojo prisotnostjo da tej bluesovsko obarvani pesmi povsem nove dimenzije. Down In The Past pohitri tempo plošče, ki se nadaljuje s country zvoki orglic v baladi How We Walk, countryjevstvo pa se pospešeno nadaljuje še v No More Tears. Album zaključita čudovita balada If I Don’t Leave Today, Then I Might Be Here Tomorrow, ki malce prekrši pravilo izštekanosti, in njihova prva velika uspešnica God Knows.

Mando Diao so s svojim nastopom na MTV Unplugged dokazali, da so si ga zaslužili, da so izjemni glasbeniki in da znajo v svoje pesmi vnesti svež veter in jih predstaviti tudi iz drugačne perspektive. Na koncertu se je skupini pridružilo mnogo glasbenikov, med njimi tudi nekdanji član na klaviaturah Daniel Haglund. Sicer pa plošča, kljub temu da je »live« nima pretiranih motečih živih elementov. Aplavz in vzkliki na začetku in koncu pesmi, kak redek komentar s strani benda, sicer pa je srž vsakega komada povsem sterilen in poslušljiv.

Ocena: 4,5 / 5

Seznam skladb:

1. Long Before Rock’n’ Roll
2. Sheepdog
3. Losing My Mind
4. Gloria
5. All My Senses
6. Dance With Somebody
7. High Heels (with Juliette Lewis)
8. Down In The Past
9. How We Walk
10. No More Tears
11. Mr. Moon (live)
12. Hail Your Sunny Days
13. Victoria (with Ray Davies)
14. If I Don’t Live Today, Then I Might Be Here Tomorrow
15. God Knows

Datum izida: 12. 11. 2010

Založba: Universal Music Domestic Rock/Urban

Avtorica: JASMINA JESSA HLAJ

Jimmy Eat World – Invented – recenzija

Ameriška skupina Jimmy Eat World deluje že od leta 1993 in je v tem času izdala že sedem studijskih albumov. Nase so najbolj opozorili s singlom iz leta 2001 The Middle, ki pa je tudi edini, za katerega si upam trditi, da ga večina pozna. Če že ne poimensko, pa ga je vsaj naključno že slišala. Ostale pesmi, sicer uspešne in zelo poslušane, npr. Pain, Hear You Me, Always Be, se v slovenskem prostoru nekako niso prijele, vsaj ne da bi bilo meni znano.

Zadnji album iz leta 2010 Invented sledi slogu, katerega so si v dolgoletni karieri ustvarili in ga še vedno razvijajo. To je precej umirjena glasba s precejšnjimi odhodi v pop vode, vendar z neprezirljivimi punk elementi, vpeto pa  v okvir soft rocka tipa R.E.M., Coldplay ipd. Najnovejša plošča je vse prej kot posneta na prvo žogo. Po prvem poslušanju je izjemno všeč najverjetneje predvsem dolgoletnim fenom, medtem ko ji mora novi poslušalec obvezno dopustiti vsaj še eno priložnost. Obvezno zato, ker se šele po večkratnem poslušanju izkristalizira to, kar je na površini dobro zakrito. In to je predvsem velika globina in emotivnost v vsaki pesmi posebej.

Začetni komad A Heart Is Hard To Find odpre zastavljeno pot po bivanjski tematiki, ki prednjači na plošči. Melodično zanimiv komad je spremljan s tleskanjem rok, akustično kitaro in godali, kar na trenutke izpade nekoliko nerodno vkomponirano skupaj. Veliko bolj složen je sledeči My Best Theory, ritmično hitrejši, sicer pa razen kratkih kitarskih vložkov, ki z zvokom spominjajo na aktualne indie bande in vodijo v refren, ni tako pogumen v inštrumentalnem eksperimenitranju kot njegov predhodnik.  Evidence v podobnem stilu, a bolj umirjeno, nadaljuje predvsem vokalistovo izraznost, ki me na momente močno spomni na Michaela Stipa, tako kot tudi glasba včasih pusti neposredno vzporednico z R.E.M.-i. Vse te primerjave pa nikakor ne veljajo za naslednjo pesem Higher Devotion, ki je presenetljiva s svojim elektronskim začetkom in precej drugačna od ostalih. Dvoglasnost in pop refren, ki se kar ne konča, deluje kot nek slab poskus umestitve na r’n'b/dance lestvico. K sreči se tovrstne pomote končajo pri Movielike. Ta je s svojo umirjenostjo, brez pretiravanja v inštrumentalijah in čutnostjo vokala sčasoma postal eden od tistih komadov, ki se ga kar nisem mogla naposlušati. Precej pop napeva in zborovsko ozadje sta me očitno prepričala. Coffee in Ciggarettes je bila prva pesem, ki je pritegnila mojo pozornost in je ena od tistih, ki upraviči umeščanje Jimmy Eat World tudi med punkovske kolege. Pesem je odlična in je dober pokazatelj tega, s čimer so JEW začeli leta nazaj pa se nato malce odmaknili. Punk rock je nekje ukoreninjen v tej skupini in četudi v zadnjem času bolj redek pojav, ga vseeno obvladajo, škoda le, da se s tem ne pobahajo bolj pogosto. Stop je eden od okornejših prispevkov in to je bolj kot ne tudi vse, kar od njega je. Littlething v nekem smislu nadaljuje Movielike, pri čemer je ozaljšan s ksilofonom in se tako kot primerjana pesem najbolj izrazi z refrenom. Akustično podložena balada Cut pa prav nasprotno gradi predvsem na kitičnem delu. Action Needs An Audience je naslednja in tudi zadnja, ki je punk-rockersko naravnana. Deluje povprečna v svoji vrsti pa vseeno v zadnji tretjini preseneti z elementom odmeva, ki popestri sicer splošno enoličnost. Spet akustično brenkanje odpre pesem, po kateri nosi album naslov in je skupaj z Mixtape ena boljših balad na albumu. Sta si pa pesmi med seboj precej različni. Invented je ob glavni kitari precej bolj generična, medtem ko se Mixtape poigrava z raznoraznimi zvoki, a hkrati ostaja v baladnem ritmu, čeprav tolkalni intro napoveduje pesem druge vrste.

Album torej izkazujejo predvsem močna čustva, pri čemer je vokal Jima Adkinsa element, ki to brez sramu še bolj poudari in je v tem primeru precej v ospredju pred ostalo glasbo. Veliko prispevkov je akustičnih, veliko je eksperimentiranja z raznoraznimi glasbili in veliko dvo in večglasnosti, vendar to ne preglasi frontmana. S tem pa je močan poudarek tudi na liričnosti, kar je tudi prav, besedila so namreč ena od močnejših vrlin plošče Invented in če zaradi drugega ne, se zaradi njih izplača ta 50-minutni sprehod. Zanimivo je spremljati tako zrelo razmišljanje o svetu, čustvih in človeku na splošno in nedvomno lahko vsak posameznik najde nekaj, kar bo odnesel s seboj tudi, ko bo vsaka posamezna pesem odpeta.

Ocena: 3,5 / 5

Seznam skladb:

1. Heart Is Hard To Find
2. My Best Theory
3. Evidence
4. Higher Devotion
5. Movielike
6. Coffee And Cigarettes
7. Stop
8. Littlething
9. Cut
10. Action Needs An Audience
11. Invented
12. Mixtape

Založba:  David Geffen Company

Datum izida: 28. 09. 2010

Avtorica recenzije: JASMINA JESSA HLAJ

Semi Precious Weapons – You Love You (2010) ­– recenzija

Semi Precious Weapons – zveni znano, ampak od kod?? Z malo brskanja sem prišla uganki do dna. To je tista rockerska predskupina Lady Gaga, o kateri sem bila poslušala po vrnitvi nekaj duš z zagrebškega spektakla. Drag Queen rockerji – sliši se zabavno, kot še ena od odpuljenih idej, kako popestriti MTV dogajanje. Ko bi le bila ideja podprta tudi s kvalitetno glasbo! A žal temu ni tako. Po dolgem času se mi je zgodilo, da sem bila presrečna, ker je plata dolga le dobrih pol ure. Svojo pot poslušanja sem začela s knjižico besedil, kar je bilo presenetljivo obetavno in na podlagi besedila sem izbrala komad, ki sem ga zaželela slišati prvega. To je bil osmi po vrsti Rock’n'Roll Never Looked So Beautiful. Naletela sem na nek ponesrečen eklekticizem tako zvanega indie rocka, post punka, glama, pop-a in post disca, v kar se nadležno meša visok moški vokal.

In ker ne gre soditi cele plošče po zgolj enem komadu, sem se odpravila na št. 1. In potem na št. 2 itd. In zgodba se je ponavljala in ponavljala. Noben od komadov ne ponudi nič novega, vse staro in že slišano pa je nametano v kup težkoposlušljivih pesmi. Vse skupaj zveni kot slabo nadaljevanje svoje čase nadvse priljubljene skupine The Darkness ali pa slaba kopija Scissors Sisters. Kaj natančno so želeli s ploščo You Love You SPW svetu povedati, mi ni jasno, očitno pa se na njej bolj posvečajo hitrim žurerskim komadom, ki so verjetno ljudem v veselje, če jih zaslišijo sredi noči v izbranem lokalu. Tako nekako si predstavljam odziv množice pri denimo Sticky With Champagne in Magnetic Baby, ki sta hitra in ritmična, ampak ju vseeno ne morem izpostaviti kot najmočnejši točki albuma. To oznako, če že, bi pripisala eni od dveh balad, ki se na plati nahajata, in sicer Leave Your Pretty To Me. Edina od pesmi, ki sem ji brez težav prisluhnila večkrat in ji priznam speven refren in malce manj okornosti pri končnem rezultatu v primerjavi z ostalim materialom na albumu.

V rezimeju torej lahko rečem, da je bend veliko bolj zanimiv stilno kot pa glasbeno, da na trenutke kaže potencial za kaj boljšega oziroma bolj izvirnega in da upam, da bo v bodoče kvalitetneje izkoristil podporo, katere je deležen s strani svetovne popularne glasbene scene.

Ocena: 1,5 / 5

Seznam skladb:

1. Semi Precious Weapons

2. Put A Diamond In It

3. Magnetic Baby

4. Statues Of Ourselves

5. Sticky With Champagne

6. I Could Die

7. Leave Your Pretty To Me

8. Rock’n'Roll Never Looked So Beautiful

9. Look At Me

Datum izida: 29. 7. 2010

Založba: Interscope, Geffen

Avtorica recenzije: JASMINA HLAJ – JESSA

Bon Jovi – Greatest Hits (2010) – recenzija

Skupina Bon Jovi je že stara znanka in ena od konstant na rockerski sceni. Vse od nastanka na začetku 80-ih in svojega vrhunca proti koncu njih ter v 90 letih pa do danes redno polne trg, enkrat bolj drugič manj aktivno. Zadnja stvar, ki so jo dali na tržišče, preden so se odpravili na svetovno turnejo, je album Greatest Hits. Ta ima še različico Greatest Hits – Ultimate Collection, kar je precej logična poteza, saj se je v dolgih letih ustvarjanja nabralo preveč materiala za en sam CD, še posebej, če želiš ob svojih največjih hitih na njem predstaviti še 2 nova komada. Tako le stežka pride do pripetljaja, da na obeh ploščah ne najdeš pesmi, ki bi jo pričakoval, pri čemer bi sama Keep The Faith vseeno uvrstila že kar na osnovno različico skupka najboljših.

Vsi tisti, ki so jim Bon Jovi prirasli k srcu predvsem zaradi svojih čutnih balad, in sodeč po nekajštevilnih povratnih informacijah s strani znancev in prijateljev je to mogoče celo večina, pa bodo na to morali vztrajno čakati, ali pa preskočiti skoraj polovico albuma. Prva balada I’ll Be There For You nastopi namreč šele pod št. 8.

Bend sam očitno stavi in bolj zaupa svojim bučnim-udarno-rockerskim skladbam in tako začno album z eno najbolj prezentnih predstavnic tega Livin’ On A Prayer. V nadaljevanju se ji pridruži You Give Love A Bad Name, ki ji sledi ena najbolj znanih pesmi nastala izven 90 let – It’s My Life. Po Have a Nice Day stoji prva očitneje bolj umirjena skladba Wanted Dead Or Alive, pri kateri bi lahko uporabili akustično različico z albuma This Left Feels Right, glede na to, da je bila tisti čas izdana tudi kot singel in je ušesu mnogo prijaznejša od izvirnika. Bad Medicine pa bi zlahka zamenjali z One Wild Night, ki je sicer ne najdemo ne na osnovni ne na podaljšani različici albuma Greatest Hits. We Weren’t Born To Follow je najmlajši od hitov, umeščenih na album, pravzaprav tipičen Bon Jovi komad, ko gre govora o njihovih hitrejših predstavnikih, ki pa se ne trudijo biti hudo trdi v svojem zvoku. Tak je tudi naslednji (po že omenjeni prvi baladi na albumu) Born To Be My Baby, le da se ta za razliko od prejšnjega posveča večni tematiki ljubezni in dopušča nekoliko več prostora za kitarsko soliranje, s tem pa je tudi tempo hitrejši in zvok trši. Bed Of Roses je naslednja od zimzelenih balad iz začetka 90 let. Sledi ji Who Says You Can’t Go Home, pesem, ki je začasa nastanka sicer doživela svojevrstne ovacije, vsekakor pa ni prva v vrsti asociacij ob omembi skupine Bon Jovi. Lay Your Hands On Me je že večji približek temu, zmagovalka v tem pa je brez kakršnegakoli dvoma balada Always. Pesem, ki je osvojila občinstvo v 90-ih s svojo melodijo in nepozabnim videospotom in suvereno stoji na lestvici večnih rock balad. Sledi ji zadnji od hitov na tem albumu in morda najboljša pesem, kar so jih kadarkoli napisali, In These Arms.

Album se zaključi s predstavitvijo dveh novih pesmi. Prva, ki nas sprašuje What Do You Got? je še ena v skupini Bon Jovi balad in je pravzaprav presenetljivo dobra ter priča k temu, da se skupina kljub dolgi ustvarjalni dobi še ni povsem izpela. No Apologiez pa je presenetljiva zaradi svojega modernega pristopa in poigravanja z elektroniko v intru, ki jo razbije mirni klaviaturni del in se v refernu vrne v svoj bolj pop zvok. Prelivajoča s klasičnim zvokom na trenutke deluje umetna mešanica modernega s tradicionalnim, je pa vseeno povsem poslušljiv prispevek, ki se s svojim zvokom najbolj oddaljuje od tega, česar smo sicer od skupine vajeni.

Album je lep sprehod po skoraj 30 letni karieri skupine in krasno izhodišče za obujanje spominov. Za vse fene, ki si želijo imeti na enem mestu vse najboljše komade, pa mogoče vseeno preskop za kako pesem ali dve.

Ocena:  3,8 / 5

Seznam skladb:

1. Livin’ On A Prayer

2. You Give Love A Bad Name

3. It’s My Life

4. Have A Nice Day

5. Dead Or Alive

6. Bad Medicine

7. We Weren’t Born To Follow

8. I’ll Be There For You

9 Born To Be My Baby

10. Bed Of Roses

11. Who Says You Can’t Go Home

12. Lay Your Hands On Me

13. Always

14. In These Arms

15. What Do You Got

16. No Apologies

Datum izida: 29. 10. 2010

Založba: Island Records

Avtorica recenzije: JASMINA HLAJ – JESSA

Matej Sušnik With Friends – The Ace of Bass – recenzija

Kaj je Matej mislil s tem, ko je rekel, da je njegova plošča Matej Sušnik With Firends – The Ace of Bass žanrsko zelo različna, postane jasno takoj, ko je ta preposlušana. Dejansko je težko umestiti ploščo kamorkoli, lahko pa se o njej pove, da je izjemna, premišljena, dodelana in da je rezultat izvrstnega glasbenega znanja in talenta. Njena polnost in bogastvo glasbe sta podkrepljena z neizogibnimi vizualnimi predstavami, ki se ob poslušanju vsake pesmi posebej avtomatično sprožajo. Nekatere od njih nas odpeljejo v domišljijske, neobstoječe kraje, ob drugih pa  se nariše roka človeka, ki z največjo možno spretnostjo brenka po strunah bas kitare. Ob pomoči izvrstne glasbene ekipe je Matej dokazal veliko več kot le, da je izvrstni igralec bas kitare. Prek 9 skladb so družno s prijatelji ustvarili nov inštrumentalni svet, kateremu pot je odprl Matej s svojim entuziazmom in predanostjo.

Magic Fingers, prva skladba, ki je tudi prva v vrsti za videospot, se začne z mirnimi toni, ki stopnjujejo napetost do zlitja eksperimentacije inštrumentov. Te pospešijo in ojačajo pesem, nakar pa se spet prepustijo začetnim tonom. Nekje na sredi se jim pridruži še vložek jazzovskega saxofona in pesem se počasi izteče v svoj umirjen konec. Sledi ji še bolj umirjena balada Far, Far Away, pri kateri k žametnemu zvoku pripomore subtilni  zven flavte v ozadju in skupaj s solističnim delom klaviatur  ustvarja idilično fantazijsko vzdušje. Funky Stroy je naslovu primerna funk skladba z igrivim začetkom, igrivim nadaljevanjem, ki se začenja umirjati in na polovici povsem umiri, potem pa spet preide v svoj igrivejši značaj in se z udarnimi bobni prelije v sorodnico z naslovom Dr. Bass. Ta je bogatejša v inštrumentih vsaj za saxofon, ki prezentno prekine klaviaturski solo. Pesem se proti koncu povsem umiri, pripelje pa do t. i. !SI!ntermezza, kjer bi bilo prav, da vsak ponosen Slovenec vstane, saj nam ponuja znano melodijo državne himne. Za mistični intro The Streets je zaslužen didgeridoo, kateremu se pridružijo še zvoki kitare in z basom ohranjajo mističnost vse do konca pesmi. Rockersko obarvanemu O.D (Anywhere) se pridruži še eksperimentiranje z elektroniko, podložen je s hitrim tempom bobnov in se igra s prehodi od hitrega k udarnejšemu in nazaj. Tolkala odprejo pot k odprtju kril pri Spread Your Wings, ki je še ena z bolj baladnim značajem in zopet ustvarja ambientalno vzdušje, s katerim nagovarja k istemu, kakor naslov, kakršnega nosi. Najtrši, najudarnejši, najbolj industrial, metal, numetal in kar je še takega je zadnji komad Think. V njem je slišati celo nekaj vokalnih efektov, izstopajo pa suvereni metalski rifi in mogočno pospremijo ploščo h koncu.

Skladbe, v katerih je dobila prvo mesto bas kitara in so namenjene predvsem njej, so čudovita izkušnja. Dvomim, da je sploh potrebno govoriti o primernosti plošče za vse različne okuse, kajti dvomim, da bi še tako velik izbirčnež vihal nos nad katerokoli od ponujenih pesmi. Mene je absolutno prepričala in upravičeno je lahko v ponos mojstru, ki je podpisan kot avtor, tako kot tudi vsem ostalim sodelujočim.

Ocena: 5 (5)

Seznam Skladb:

1. Magic Fingers

2. Far, Far Away

3. Funky Story

4. Dr. Bass

5. !SI!ntermezzo

6. The Streets

7. O.D (Anywhere)

8. Spread Your Wings

9. Think

Avtor:

Matej Sušnik

Prijatelji:

David Debevec – bobni
Gašper Kačar – klaviature
Beny Kic – kitara
Jernej Trobentar – kitara
Rock Tomšič – kitara
Lovro Ravbar – sax
Aleš Eržen – akustična kitara
Inez Osina – flavta
Sabina Sušnik – didgeridoo

Produkcija: Beny Kic & Matej Sušnik

Master: Mark Lemer

Datum izida: 21. 11. 2010

Avtorica recenzije: JASMINA HLAJ – JESSA

EightBomb – Hemispheric, recenzija

Ljubljanski četverec Eightbomb se je združil s posebno misijo: ohranjati živost in skrbeti za originalnost rockabillyja, glasbe, ki je v ranih petdesetih letih prejšnjega stoletja obnorela svet. Glasba, ki v zadnjem času zopet močno pridobiva na priljubljenosti, saj se v povezavi z njo dogaja marsikak dogodek. Poleg plesa in njemu posvečenih večerov, je tudi čedalje več bandov, ki slovijo po tem, da elemente rockabillyja umeščajo v svojo glasbo. Eightbomb se je prijela oznaka žanra kot neorockabilly, stilno in pojavno pa sledijo smernicam, ki so jih nakazala petdeseta z Elvisom in oživila sedemdeseta s Fonzyjem in Brilajntino.

Najnovejša plošča Hemispheric je sestavljena iz samih avtorskih komadov. Odpre jo Girl In A Superbee, ki je zgledna predstavnica tega, kar skupina igra in predstavlja. Pravi rockabilly komad z zvočnimi efekti avtomobila, ki se skladajo z besedilom. Svetlost in prešernost prvega komada se prelije v mračen True Love, kjer ob globokem vokalu prisluhnemo nekoliko bolj pesimističnemu vzdušju, spominjajočemu na Billyja Idola in njegov White Wedding. Swingovsko rockabillyski Drink My Jack, Backseat Bandit, Kissed Again, Every Day, Scratch in Another Man’s Car so si med seboj precej podobni. Vsak zase ima speven refren, skupaj pa držijo rdečo nit poskočnega tempa, živahnega igranja v ritmih rockabillyja in so v prvi vrsti plesni komadi.

Plošča se nato prelije v svojo boljšo polovico, začenši s To Hard To Get. Celotna pesem deluje kot poklon Chrisu Isaacu in njegovi Wicked Game pa ne v smislu priredbe ali kopiranja, ampak navdiha za lastno ustvarjanje. Tudi v besedilu (»I know you like to play«) se najdejo podobnosti, sicer pa je tempo pesmi skupine Eightbomb veliko hitrejši in za razliko od Wicked Game ne sodi med balade. Fatcat Boogie je še ena, kjer se poigravajo z različnimi zvočnimi efekti in zabavnim, igrivim besedilom. Še hitrejša in pospremljena s sproščenim eksperimentiranjem vokalista je In My Car. Devil at four o’Clock otvori slavni citat iz filma Osumljenih Pet: »The greatest trick the Devil ever pulled was convincing the world he didn’t exist.« Pesem se nato prelije spet v hitro in zabavno dogodivščino, hkrati pa ne pozabi na izhodiščne besede in ves čas ohranja mistiko predvsem s podpornimi vokali in kitarskimi solažami. Meni daleč najljubši prispevek na plošči je Only The Night. Pesem se začne s punkovskim prizvokom in se ob nalezljivi melodiji zlije v še bolj nalezljiv refren, kjer pride ponovno do izraza pevčev močan vokal. Sledi ji zopet odmev Billyja Idola Hotrod Of The Devil, ki ima na začetku umirjen tempo, kar pa se v nadaljevanju pospeši. The Light Came On je še ena sicer hitra pesem, vseeno pa počasnejša od večine. V slogu z drugo polovico albuma ohranja temačni pridih, v katerega se je plošča do sedaj že dodobra preobrnila. Zadnja na njej je Jackhammer Heart, hkrati pa edina, ki se začne z baladnim tempom in pri njem tudi ostane. Mirno in otožno zaključi zgodbo, ki jo pripoveduje plošča Hemispheric.

Delovanje skupine Eightbomb je nadvse dobrodošlo v našem prostoru in najverjetneje ravno v pravem času, času, ko ima rockabilly iz dneva v dan več privržencev. Zato je še toliko bolj razveseljivo dejstvo, da obstajajo ljudje, ki skrbijo, da ni potrebno konstantno preigravati tujih uspešnic, ampak so stvari vzeli v svoje roke in strežejo s kvalitetnimi originali. Pesmi, ki  s svojo naravo spominjajo na čase, ko se je rock’n'roll še razvijal, s sodobnosti skladnim pristopom delajo močno vez med novim in starim, tradicionalnim in modernim.

Ocena: 3,9 (5)

Seznam skladb:

1. Girl In A Superbee

2. True Love

3. Drink My Jack

4. Backseat Bandit

5. Kissed Again

6. Every day

7. Scratch

8. Another Man’s Car

9. To Hard To Get

10. Fatcat Boogie

11. In My Car

12. Devil At Four o’Clock

13. Only The Night

14. Hotrod Of The Devil

15. The Lights Came On

16. Jackhammer Heart

Za vse, ki ste si zaželeli ploščka EightBomb – Hemispheric, klik tukaj.

Avtorica: JASMINA HLAJ – JESSA

Stone Sour – Audio Secrecy, recenzija

Stone Sour so prvič mojo pozornost pritegnili, ko sem povsem po naključju slišala pesem Through Glass in takoj prepoznala čudoviti vokal Coreya Taylorja. Iz golega zanimanja in rahlega dvoma v svoj prav, sem preverila, kaj poslušam. Ugotovila sem, da se o vokalistu nisem motila in tudi da pesmi upravičeno nisem pripisala sestrski skupini Slipknot. Sestrski zato, ker sta kar 2 osebka hkrati aktivna v eni in drugi skupini. To sta že omenjeni glavni vokalist pri obeh Corey Taylor, pri Stone Sour zaslužen še za kitaro in klavir, ter slipknotovski kitarist, pri Stone Sour pa še na klaviaturah in kot podporni vokal, Jim Root. Kasneje sem ugotovila še več zanimivosti, npr. svojo zmoto, da je Stone Sour Taylorjev stranski projekt, saj je v bistvu to njegov prvi projekt. Skupina, katere je on sam eden od ustanoviteljev, bi leta 1997, zaradi priključitve Taylorja in Roota k Slipknotom, že skoraj doživela svoj konec. Po petih letih so se ponovno združili, izdali prvenec in do danes še 2 albuma. Audio Secrecy je torej tretji in še dokaj svež. Stone Sour  delujejo kot skupina, kjer si Corey Taylor dovoli privleči na plano in v polnosti izraziti svojo močno romantično dušo, za kar pri ustvarjanju s Slipknot včasih zmanjka prostora. Kljub temu pa na momente vseeno kar malce preveč spominjajo nanje.

Klaviaturni intro, ki nosi enako ime kot album, je že eden od teh romanticizmov Taylorjeve duše, ki ga kmalu razbije Mission Statement. Povsem zgleden prispevek v težkorokerski svet, s spevnim refrenom, hitrim tempom in nekoliko nadpovprečnimi kitarskimi solažami. Po isti fromuli zgrajen sledeči Digital (Did You Tell) se množici približa s še spevnejšim refrenom, sicer pa precej podoben prejšnjemu. Na tej točki se album in hkrati Taylorjev vokal omehčata s Say You’ll Haunt Me. Sam je za ta komad rekel, da ga sprva sploh ni začutil. V končni fazi pa so bili s posnetkom dovolj zadovoljni in s svojim skomercializiranim prizvokom je upravičil vlogo prvega uradnega singla. Z akustiko spogledujoč Dying je mirnejši in vodi v svet balad, ki se razbohoti v vsej svoji razsežnosti nekoliko kasneje na albumu. Vmes je še nekaj trših prispevkov. Let’s Be Honest kot heavy metal predstavnica kričeče ljubezenske izpovedi, in njej podobna Unfinished, za kateri morda ne bi bilo nič hudega, če bi bili združeni kar v en samo skladbo. In potem pridemo do enega od vrhuncev balad Hesitate, kjer Taylor brez zadržkov pokaže, da resnično uživa v petju in pride do izraza vse tisto, kar je pri njegovem petju lepega. Nylon 6/6 je ena najtežjih pesmi na albumu in pri kateri ne gre zameriti, če bi jo naključni poslušalec pripisal kar Slipknotom. Drugi vrhunec med baladami je Miracles. Višek patetike v glasbi in besedilu, a vseeno dovolj všečen in melodičen, da sodi med boljše na albumu.

In če je do tega trenutka album povsem soliden, obetajoč, pa se od tu naprej začne vleči in potencira zgoraj omenjeno patetiko brez kakih vidnih presežkov v Pieces, tretjem baladnem vrhuncu Imperfect in Threadbare. Vse tri pesmi so glasbeno povsem sprejemljive, vsaka z neko svojo posebnostjo. Pri Pieces je to ponovno Taylorjev žametni vokal, pri Imperfect pride lepo v ospredje akustična kitara, pri Threadbare pa je to kar težek, udaren refren, ki useka v sicer mirno zastavljeno pesem. Vse tri so  poslušne in prijazne, žal pa preveč dolgočasne, brez kakega catchy trenutka, ki bi zbudil potrebo po še. Zdi se, kot da bi pri vseh treh na poslušalca apelirali predvsem z besedili, ki pa so vedno in povsod, ko gre govor o Stone Sour, tisti element, ki je napisan tako spretno, da se lahko praktično vsak poistoveti z njimi. Še posebej pa tisti, ki ima za seboj kako bolečo ljubezensko izkušnjo in taki smo domala vsi. Med njimi se pojavi pesem, po trdoti primerljiva z Nylon 6/6, The Bitter End. Najbolj nu metal komad z nalezljivo kombinacijo bobnov in elektronike, odličnim refrenom in solažami. Nekaj, pri čemer si zaželim, da bi celota albuma zvenela v tem stilu.

A temu ni tako. Na koncu skupek deluje kot zmedena mešanica brez kake očitne rdeče niti, razen izpovedi ljubezenske izkušnje. Glasba nikakor ni slaba, manjka pa še kak korak ali dva, da bi se ji lahko pripisalo svojevrsten glasbeni izraz, značilen zgolj za Stone Sour.

Ocena: 3,5 (5)

Seznam skladb:

1. Audio Secrecy – 1:43
2. Mission Statement – 3:50
3. Digital (Did You Tell) – 4:00
4. Say You’ll Haunt Me – 4:24
5. Dying – 3:01
6. Let’s Be Honest – 3:44
7. Unfinished – 3:10
8. Hesitate – 4:16
9. Nylon 6/6 – 3:40
10. Miracles – 4:07
11. Pieces – 4:30
12. The Bitter End – 3:33
13. Imperfect – 4:22
14. Threadbare – 5:44

Datum izida: 07. 09. 2010

Založba: Roadrunner