Avtor: Aleš Jelovčan
Komentar k prekletstvu prekrivajočih se dogodkov …
Prekrivanje konkurenčnih metal dogodkov na domačih tleh je problem, s katerim se je srečal že skoraj vsak scensko aktivni posameznik. Začelo se je pred leti, stanje pa je čedalje slabše iz tedna v teden. Priča smo bili tudi že petim ali več metalskim dogodkom na soboto, ki pa so se zvrstili v radiju 50 kilometrov okoli Ljubljane.
Še se spomnim časov, ko so bili metalski eventi z živimi nastopi prava redkost in je bila za nas udeležba skorajda obvezna, dvorane so bile polne, vsaka napoved pa je sprožila karavano popotnikov, ki te dni na koncerte izven njihovega mesta komaj še trzajo. Razumljivo, saj domači bandi na lastne stroške že hodijo igrat od vrat do vrat.
Četudi naj bi veljalo prepričanje, da smo metalci drugačni od klasične populacije, pa se izkaže, da zakoni trga povsem enako delujejo na našo dejavnost. Malo po svoje in malo z znanjem s študijskega področja (management, organizacija dela) bom poskušal približati problematiko in usmeriti k morebitni rešitvi.
Gremo po vrsti, nekaj šolskih primerov gospodarstva na nivoju države in kaj podobnega smo lahko opazili na nivoju organizacije metalskih dogodkov. Starejši se morda še spomnijo pomanjkanja dobrin v bivši republiki Jugoslaviji, česar ni bilo je bilo treba prešvercati; bulerje, usnjene jakne, ojačevalce, kavbojke, nekatero žganje, tehnologijo … Država je uvedla t. i. protekcionizem, ki makroekonomsko pomaga domači industriji oz. domačim poslovnim obratom pred tujo konkurenco in tako umetno ohrani raven cen domačih izdelkov na takšni ravni, da podjetjem omogoča zaposlovanje ljudi in širjenje proizvodnje. Skratka, po domače smo namesto Allstar nosili Planiko. Šele, ko so ta podjetja dovolj utrjena, da lahko nastopijo na tujem trgu, država spremeni politiko in omogoči prosti trg – namesto Viki kreme smo na policah ugledali vsaj pol ducata tujih podobnih proizvodov, ki so prepričali bodisi s smešno nizko ceno ali pa okusom.
Na ravni domače metal scene smo bili priča podobni situaciji; Master of metal se je v vseh svojih prejšnjih derivatih (Erotica promotion …) pojavljal kot edini ponudnik, dosegal metalske fanatike širom države prek Vražjih uric in podobnih oddaj na Radiu študent, dogajale pa so se tudi nečednosti, s katerimi rajši ne bi znova pretresal javnosti. Kakorkoli, rezultat takšnega dela je, da imamo danes v Sloveniji to srečo, da organizatorji, ki so v preteklosti znali zaščititi svoje interese pri nas zaustavijo vsa velika imena, ki so vredna metalskega nadimka, hkrati pa predvsem za domačo sceno skrbijo majhni posamezniki. Vendar pa se vse skupaj razvija tako, da je za samo sceno nekoristno in celo nevarno, kritika pa gre predvsem organizatorjem, ki nikakor nočejo razumeti osnov tržnega mišljenja.
Če je bila pot do prvih koncertov nadobudnih metalskih zasedb trnjava, pa mi deluje, kot da je to danes še preveč enostavno; z nekim klubom ali mladinskim centrom se nekdo dogovori, da bi v notranjosti omogočil metalske dejavnosti, torej koncerte in počaka, da mu klub dodeli datum, sam pa opravi enostavno nalogo, da skliče in uskladi svoje prijatelje, pove kdo bo prinesel kateri kos opreme in kdaj se bodo zvrstili na odru. Ko je oprema na mestu se za silo imenuje še blagajnika in tonskega tehnika, prišlo bo tistih 50 do 100 ljudi, ki bodo naslednji dan poročali, kako lepo je bilo videti bande, kako okusno je bilo pivo in kako prijetno so se naklepetali, nato pa se zgodba pozabi in imeli smo zgolj še en vikend, z domačimi bandi, ki jih gleda isto občinstvo znova in znova. Ker organizator z ničemer ne odgovarja in ni faktorja tveganja, saj razen časa njegovega vložka praktično ni, je za to primeren vsak prostor s šankom in neko osnovno opremo, organizator pa za svoje vodilo vzame edino navodila kluba ter se požvižga na ostale faktorje, ki nastopajo na sceni.
Zadnje čase se k sreči oglaša tudi publika, ki obsoja prekrivanje dogodkov, in skrajni čas je, da organizatorji spoznajo, da ne delajo koncerta sebi v čast, pač pa v dobro vseh udeleženih – tistih, ki za svoj trud in znoj na odru nikdar niso bili ustrezno nagrajeni ter publike, ki zaradi poplave tovrstnih dogodkov postaja bedna in vsega sita.
Poglejmo si, kako ta trenutek organizatorji reagirajo na kritiko o prekrivanju.
Organizator pravi:
“Ma sej to ni res….spet sm enmu datum zajebov …
sicer bom to že unevem kero povedov …tist datum k ga dobim ga dobim..JEBAT GA!
drgač pa nism vedu za ta koncert …ne gledam paranoida tok …”
Kaj se torej zgodi?
Organizator javno opozori na problematiko, ki bi jo moral reševati kreativno, ravno z raziskavo trga in iskanjem rešiteve. Sam pa to opravi rutinsko, naloge se loti po navodilih in poskrbi za golo izvedbo. Sam ne nosi nikakršne odgovornosti za razkol v sceni, ki se začne zunaj sten kluba. Datum je bil imenovan, po naročilu izpeljemo koncert in nas ne briga, kaj se dogaja širom po svetu, kar celo opraviči s tem, da ne spremlja portalov, ki namesto njega naredijo vse, da mu delo olajšajo in zberejo informacije o dogodkih. Ironično, bo ta isti organizator ravno na teh portalih objavil svoj dogodek, torej na strani, kjer je tuje objave ignoriral.
Rešitev morda leži prav v uporabi tehnik in znanj s področja managementa.
Namesto lažnega občutka koristnosti, ki ga da vsak tako izpeljan dogodek rajši poglejmo, kaj se da namesto tako nepremišljenega početja, ki se na trgu kaže kot rivalstvo, narediti v povezavi z drugimi, da bomo vsi imeli kaj od tega, in ne le nekaj trepljajev po rami.
1. Pred organizacijo dogodka preverimo stanje na trgu – uporabimo vse možne forume in portale in se tako seznanimo o primernosti datuma, ki to ne postane zgolj zaradi določitve kluba. V primeru že zasedenega datuma naj se z lastnikom išče drugačen dogovor.
2. Prepričajmo se, da organizacija dosega vse, ki bi jih dogodek utegnil zanimati – sam sem sposoben namesto brezoblične gmote imenovati 100 najaktivnejših oseb, ki dajejo tisto pravo podobo domači metalsceni, kar pomeni, da se večina obiskovalcev iz koncerta v koncert ponavlja – koliko pa je tistih, ki bi na koncert prišli, a niso toliko v sceni, da bi sploh vedeli za dogajanje? Spet, naloga premišljenega managementa. Opazil sem že, da se na koncertu podobne zvrsti gnete povsem druga množica, če je koncert promoviran na Paranoid-zineu, Rockline-u, RockTheStage-u ali katerem drugem portalu, ki ima nekaj tisoč sledilcev. Zgledno delo tu opravlja organizacija Dirty Skunks, katerih objave sem zapazil že na m3njalniku, hrvaškem cmaru …
3. Vpletite čimveč ljudi v samo organizacijo, a ne pretiravajte, torej v okviru budgeta – naj koncert ne bo le nekaj minut posvetila enega človeka, temveč konkretno zastavljen projekt, na katerem bo več ljudi pililo svoje spretnosti, s katerim si bodo nekoč morda zagotovili finančno samostojnost – video promocija, lepljenje plakatov, izdelava grafik … konec koncev se po srednjih šolah podi neskončna vrsta potencialnih aktivnih podpornikov, ki so še v spečem stanju in bodisi ne vedo za koncerte ali pa nimajo ekipe, s katero bi potovali.
4. Naj organizacija ne bo le muha enodnevnica, ki dolgoročno ne pusti nobenega pečata. Opazujte trende, računajte, naredite stvar rentabilno in vložite sredstva naprej. Tako bodo klubi ponujali boljše pogoje in boljšo opremo, bandi pa bodo deležni profesionlanega pristopa. Bolj kot na hobi poskusite gledati na to kot neko kariero – seveda se lotite vprašanj, kaj sploh želite v življenju in kakšna je osebna vizija.
5. Javno naj se rešuje javno, delovanje v ozadju pa naj ostane v domeni organizatorjev – zbirajte podatke, ustvarite mailing listo, s katero boste aktivno komunicirali z vsemi organizatorji podobnih dogodkov na sceni – vidite dlje od tistega klubsko določenega datum in se povežite – ob vsej dostopni informacijski tehnologiji to nikdar ni bilo lažje kot danes!
6. Spremljajte odzive publike po koncertu; kako so komentirali zvok, kako bande, kakšne težave so imeli s prevozi. Najbrž ni naključje, da so najuspešnejša podjetja tista, ki so dognala, da ima stranka vedno prav.
7. Če ne izpolnjujete oz. posedujete zgoraj naštetih kompetenc, dajte raje prostor tistim, ki to imajo. Kajti površno delovanje sceni ni prineslo nič dobrega; bandi si ne morejo oblikovati cene, publika je finančno iztrošena in koncertno prenažrta in tudi odzivi so zato medli.
Razmišljanje je nastalo v upanju na boljši jutri, ki ga bomo slavili vsi, in ne le šank kluba, ki bo kot do sedaj na račun metal scene prodal 2 pivi več. Ali manj.
