Avtorica reportaže: JASMINA HLAJ – JESSA

Foto: ROBERT LIPEJ SAMARIN

Paul Gilbert – 30. 11. 2010, Ljubljana, Cvetličarna

Obiskovalcev: 350 – 400

Nekje med 350 in 400 ljudi je prišlo pozdravit enega največjih kitaristov sodobne scene Paula Gilberta. Dogodek je zavzel mesto v ljubljanski Cvetličarni, kar je po obisku sodeč bila dobrodošla sprememba v primerjavi z Orto barom, kjer je Paul nazadnje igral v naših krajih. Veliko očitnih oboževalcev se je nestrpno rinilo pod oder, saj je svojevrstna poezija gledati od blizu spretnost in sožitje prstov in strun enega najhitrejših igralcev kitare na svetu.

Paul in bend so nas pozdravili najprej z vokalnim komadom The Last Rock’n'Roll Star in takoj za njim preklopili na inštrumentalno glasbo s Fuzz Universe, prvim predstavnikom najnovejšega Paulovega CD-ja s takistim naslovom. Takoj je bilo jasno, da se bomo ta večer predajali močni, trdi, udarni glasbi. Resnično nas je večino koncerta zaznamovalo burno udarjanje po strunah kitar in bobnih. Poleg Paula so k temu pripomogli Tony Spinner na kitari in z veliko pomočjo pri pesmih, ki so vključevale vokal, Craig Martini na basu in Jeff Bowders na bobnih. Sledeči  komad Olympic kot drugi predstavnik nove plate je še en od tistih, ki dopušča glasbi, da se razbohoti v vsej svoji razsežnosti in Paulu, da dokaže in pokaže, čemu je tako čislan zaradi svojega  neprecenljivega znanja. Z Rock Me Baby smo si spet lahko napasli ušesa ob vokalnem komadu in navkljub temu , da je Paul v zadnjem času predan ustvarjanju predvsem inštrumentalne glasbe, je bilo na koncertu precej tudi odpetih pesmi. Zagotovo več, kot sem pričakovala, nikakor pa ni bila prav nobena odveč. Vsak od njih je bila izvedena tako, da je bila kitara absolutno v ospredju, s tisoč in eno improvizacijo in eksperimentiranjem na Paulu lastni kitari in v sodelovanju z ostalimi nastopajočimi.

Ljudje niso skrivali navdušenja, ko je napovedal skladbo ene od svojih skupin Racer X Scarified in prav tako smo bili vsi zadovoljni, da smo slišali tudi staro Mr. Big uspešnico Green-Tinted Sixties Mind.  Vsi so ves čas pozorno spremljali dogajanje na odru, kjer se je v pričo prisotnih odvijala mojstrovina. Nekoč nekje je Paul dejal, da ima občutek, kot da je kitara podaljšek njega samega, da je to njegov dodatni organ, in resnično jo do potankosti obvladuje. Z njo prevzame vso pozornost, obnemi prisotne, zbudi veliko mero spoštovanja, lahko pa konec koncev premaga tudi Godzillo (kar zmagovalno stori v pesmi Paul vs. Godzilla). Kar obnemi ob njegovem igranju, pa se sprosti, takoj ko odpre usta, da bi nagovoril prisotne. Sproščen, duhovit nastop, brez kakršnegakoli dajanja superiornega občutka.

Najbolj prezentno se je lastni interpretaciji predal pri priredbi zimzelenca skupine The Doors – Light My Fire. Medtem ko so ostali člani v ozadju skrbeli za ritem in podlago, je imel Paul v ospredju svoj šov. Več minut trajajoča predstava, kjer smo lahko videli tisoč in eno stvar, ki jo je moč početi s kitaro, vključno z brenkanjem po strunah z zobmi. V duhu svoje sproščenosti je izvedel tudi t. i. bis, kjer si je vzel minuto, da popije malce vode, vmes pa s strani fenov še slišal, da bi moral imeti pivo. Po svojem odmorčku se je vrnil k mikrofonu in vljudno poprosil pubilko, če lahko ostane  kar na odru in igra do konca setliste, kjer je bil sicer predviden encore. Namesto odhoda z odra je setlisti dodal pesem Johnnyja Casha in jo pospremil z besedami, da si ob publiki, ki mu je res všeč, zaželi igrati pesmi, ki jih sam nadvse rad igra, čeprav ni prepričan, da jih ta želi slišati. No, z Johnnyjem nas nikakor ni pustil ravnodušnih, ampak ravno obratno. Po njem se je vrnil k zaključnemu delu načrtovanega koncerta, ki je bil v primerjavi z osrednjim delom bolj speven in umirjen. Po malce lovljenja z besedilom pri Down To Mexico, smo bili spet lahko priča izjemni solaži. Solaži kot solaži ­­– le Paul in kitara, ki sta napolnjevala prostor z nadzemnim zvokom. Z AC/DC in Go Down se je zaključil približno dve uri dolg koncert. Koncert poln vsega, hkrati pa predstavnik čistega, močnega rocka z občasnimi odhodi v bolj countryjevske in blues vode, kjer so vselej glavno vlogo odigrali zvoki kitarskih strun in pokazali svojo veličino v svetu glasbe.

Fotogalerija:

Heidenfest – 29. 09. 2010, Ljubljana, Cvetličarna

V sredo se je Cvetličarna prelevila v stičišče roparskih ljudstev in germanske mitologije. Zajetna doza pagan metala nas je odpeljala v bojevit in razburljiv nordijski srednji vek med vikinge, pirate, bogove, mečevalce, na ladijsko odpravo v razburkano morje . Heidenfest 2010 je pri nas zastopalo pet zelo raznolikih bendov, tako po narodnostih kot tudi glasbi in performingu.

Večer so otvorili nizozemski vikingi Heidevolk. Nekoliko pusto scenografijo, ki se do konca večera ni prav nič spremenila, so popestrili s svojo vikinško opravo in pivskimi rogovi. Nastopili so pred še ne najbolj množično publiko, a vseeno bili v prvih vrstah deležni energičnega valovanja las nekaterih navdušencev. V slabi uri so odlično opravili nalogo in s svojim viking folk metalom dobro pripravili teren za prihajajoče naslednike, svoj nastop pa zaključili z enim od najbolj zapomnljivih komadov celotnega večera Vulgaris Magistralis.

Za njimi so se z nekoliko tršo in hitrejšo glasbo na odru pojavili trije pirati. Ameriška thrash zasedba Swashbuckle že s pojavami ne skriva svoje duhovitosti in humorne vložke v koncert pridno vnaša skozi celoten čas, ki jim je na voljo za igranje. Tako se je umetnemu papagaju bradatega Admirala Nobearda, kakor se glasi piratsko ime basista, kmalu pridružil še živ papagaj v paru z morskim psom, ki je bil ravno sredi večerje. Z vsemi komadi (denimo Scurvy Back, Crewed By The Damned) možje zvesto in kot se spodobi, torej bučno, zabavno in udarno, sledijo svojemu piratskemu poslanstvu.

Trdota glasbe se je stopnjevala in še povečala s skupino Equilibrium. Tudi že nekoliko povečana publika je ob prihodu nemške skupine vidneje oživela. Po kostumografiji precej sterilnejša skupina v primerjavi s prejšnjima dvema pa vseeno izstopa s svojimi pojavnimi atributi. Eden od teh je gotovo frontman, ki brez zadrege kaže svoj potetoviran zgornji del telesa, za moške predstavnike (sodeč po komentarjih, ki sem jih ujela v svoji bližini) pa ima to funkcijo sicer tudi na splošno zanimiva redkost – (Avril Lavigne look-alike) deklica na bas kitari. Za živahnost prisotnih je pridno skrbel pevec s svojim nagovarjanjem k circle pitu in organizaciji zidu smrti. Sicer dobra glasba, ki jo skupina ustvarja, pa me je zaradi rahle enoličnosti začela nekje sredi koncerta nekoliko dolgočasiti. Z zadnjima dvema pesmima so vseeno pokazali, da premorejo raznolikost in si zaslužijo prvo mesto med predstavniki nemškega folk metala.

Nedvomno najbolj pričakovana skupina je nastopila pred najštevilčnejšo množico, ki je napolnila dobro polovico Cvetličarne, in je bila do njenega prihoda že dodobra ogreta. Ensiferum so na oder prinesli zanje značilno energijo, ki je prisotne že kar malce preveč obnorela. Po nekaj neuspešnih poskusih stage divinga je Petri Lindroos s svojim hripajočim glasom vendarle opozoril, naj se crowd surfing začne pod odrom, da bi ne prišlo do neljubih posledic. Kakorkoli že, ljudje so bili vidno navdušeni in čudovit prizor, ko se celotna površina publike zniža za pol metra, v naslednjem momentu pa zrak napolnijo plapolajoči lasje, se je konstantno ponavljal. Finski heroični folk metalci z značilnimi maskami – narisanimi črnimi črtami na obrazu, svojih privržencev (s takistimi maskami) niso razočarali. Odigrali so komade starejšega datuma (npr. Battle Song in One More Magic Potion) in tudi tiste z najnovejše plate, denimo res odlično izvedeno Twilight Tavern. Fuzija klaviatur, grobih in čistih vokalov in težkih kitraskih riffov, vpletena v arhaična besedila, je uspešna formula za ustvarjanje živahne energije med občinstvom in na odru.

In potem so šli vsi domov. Vsaj tako je na prvi pogled delovalo, preden se je, po precejšnjem premoru, na odru pojavila še zadnja skupina tega večera – Twilight Of The Gods. Mešanica glasbenikov, združena zato, da počasti eno začetnih black metal skupin Bathory. V resnici je ostala na koncertu kaka tretjina vseh, od tega pa jih slaba polovica sploh ni bila pod odrom. Bend je torej igral pred precej malo ljudi in še ti so delovali dokaj zdelano in utrujeno. Ali je razlog za to pozna ura sredi tedna, prevelika utrujenost od skakanja na prejšnjih koncertih, da je to tribute bend ali pa morda tudi to, da sama zvrst glasbe v celoten prejšnji kontekst različic folk metala nekako niti ne sodi? Najbrž vsakega po malem pa še kaj drugega. Skupina je vseeno korektno odigrala svoj del in nekaj minut čez polnoč se je Heidenfest v Ljubljani zaključil. Osvežilno popotovanje po srednjem veku je, kot je to po navadi pri metalcih – tako tistih na odru, kot predstavnikov pod njim – ustvarilo prijetno vzdušje, nabito s pozitivno energijo ter pester večer dobre glasbe in zanimivih oprav.

Avtor(ica): JASMINA HLAJ – JESSA