01. Živjo, fantje. Kako gre doslej na turneji?
- Vse okej. Veliko rocka, punc in žuranja.

02. Kako je deliti si oder z bendom Rammstein?
- Odlično. Fantastičen bend so in pripravijo noro predstavo, zato smo enostavno veseli, da smo lahko del tega.

03. So oni vaš največji zgled? Kateri drugi bendi vas še navdihujejo oziroma so vas navdihovali v preteklosti?
- Ne bi rekel, da so močno vplivali na nas, ampak na koncu vse spominja na vse – to je precej očitno. Bolj so na nas vplivali KISS, black metal in pop iz 80-ih, ampak vse kombiniramo po svoje in to so potem tipični Deathstars.

04. Od kod vam ideja, da bi bend poimenovali Deathstars?
- Imamo moviestars, childstars, pornstars (filmske zvezde, otroške zvezde, porno zvezde), zakaj ne bi imeli še Deathstars (“zvezde smrti”)?

05. Včasih ste bili v bendu štirje člani. Se je kaj spremenilo, potem ko je bil v letu 2006 za stalnega člana skupine sprejet še Cat?
- Bendu je prinesel dodatno kvaliteto. Je eden mojih najboljših prijateljev, zato je seveda zadeva postala boljša, čeprav glasbo še vedno piševa Nightmare in jaz.

06. V Sloveniji ste bili trikrat, enkrat v Mariboru in dvakrat  na festivalu Metalcamp. Imate kakšne posebne spomine na festival, ljudi, kraj …?
- Haha, ja, veliko posebnih spominov, ampak o njih tu ne bom govoril. Ampak recimo to, da se je srbska mafija hotela spraviti na nekega človeka iz naše družbe, in to v našem hotelu. Zmešano.

07.Nam lahko poveste kaj o svojem projektu Swordmaster?
- To je bil death metal bend, ki sva ga z Nightmareom imela kot mulca. Naredili smo štiri albume. Odličen bend.

08. Pravkar ste dobili novega bobnarja in nov glasbeni video za komad z naslovom Metal. Kako je šlo snemanje? Ste zadovoljni z rezultati? Po mojem mnenju je kratko malo nor!
- Fino je bilo. Posneli smo ga v Beogradu in bil je cel žur, kot ponavadi.

09. Lahko morda kmalu pričakujemo vaš nov album? Imate še kakšne druge načrte za konec leta 2011 in kaj pričakujete v letu 2012?
- Nov album bo izšel v letu 2012, zato se bomo osredotočili na njegovo snemanje.

10. Lahko za konec sporočite bralcem spletne revije Rock The Stage kakšno “lepo misel”?
- Jaz nikomur ne sporočam prav nobenih lepih misli, samo slabe ideje.

Hvala, ker ste si vzeli čas za sodelovanje in upam, da vas kmalu spet vidimo!

Lep pozdrav,
Marko “Fogy” Žumer

Prevod: Tanja Orešnik

Intervju vodila: JASMINA ˝JESSA˝ HLAJ

1. S kakšnimi občutki ste se na turnejo z In Flames odpravljali in kakšni so ti občutki sedaj, ko je več kot uspešno zaključena?

Na začetku preden smo šli, nismo vedeli sploh kako bo, čeprav smo na turneje vajeni že vrsto let..razlika je bila spet ta da ni bil tour bus kot ponavadi, ampak smo si najeli bivalnik, z zavedanjem da je treba preživeti v njem 28dni..da ne govorim o razdaljah med mesti. Sprva se je zdelo marsikaj nemogoče in mučno ker se je bilo treba menjavati pri vožnji, ni bilo šoferjev kot so na busu, medtem ko ti brezskrbno gledaš tv ali igraš playstation:) Prvih 2700km, pot do Porta(Portugalska) je bilo zelo kritičnih kajti imeli smo bivalnik naložen do konca, poleg nas šest metalcev je bivalnik bremenila še vsa naša oprema in prtljaga..komaj smo se premikali po avtocesi. Tovarnjaki in šleparji so nas prehitevali..noro:) Zdaj ko se spominjam za nazaj se mi zdi vse kot ena huda nepozabna zabava. Reševalo nas je to, da je v bivalniku prevladovala dobra volja in pozitivna energija kajti vsi smo bili v pričakovanju nad uspešnimi koncerti.

2. Na sami turneji ste verjetno zasedbo In Flames dobro spoznali. Ali ste se od njih tudi česa naučili v smislu organizacije in iz tehničnega vidika funkcioniranja benda na turneji?

In Flames smo kar dobro spoznali. Sprva je bilo videti da so fantje kar sramežljivi in se držali zase, čeprav so prijazno pozdravljali in odzdravljali pri srečevanju za odrom. Njihov bivši manager, ki jih spremlja še vedno na turnejah in osebno skrbi zanje pred in po koncertu nam je na tretjem koncertu v Madridu predlagal, da naj kar gremo do njih ker oni ne bodo prišli do nas ker so preveč sramežljivi. In tako je tudi bilo..po zelo uspešnem koncertu tisti večer smo šli na njihov bus, kjer so nas zelo prijazno sprejeli nas malo opili in se skupno sprostili ob poslusanju oldschool metal glasbe, ter pogovoarjanju o metal sceni pri nas in pri njih, si izmenjali kakšne zanimive izkušnje iz prejšnjih turnej..bile so super zgodbe..o tem bi lahko govoril dva dni!

3. Kateri moment/dogodek/situacija je na turneji naredila na vas najmočnejši vtis? Kaj je tisto, česar se najprej spomnite, ko obujate spomine na to »potovanje«?

Pomoje se vsi spominjamo kako presenetljivo dobro nas je publika sprejela v skoraj vsakem mestu..lahko rečem, da smo vedno in vsak večer dobro ogreli in pripravili občinstvo na glaven band.

4. Kateri prostor vas je s pozitivnim sprejemom fanov najbolj presenetil?

Lahko rečem, da je bila Španija zelo podivjana in res temperametna. Na Portugalskem smo doživeli šok v pozitivnem smislu, ker je bil prvi naš koncert in še nismo vedeli sploh kako bo, kakšen bo odziv.., ki nas je pozitivno presenetil in nato so sledili vedno boljši odzivi.. tudi na Poljskem, Romuniji in Bolgariji je bilo zelo ortodoksno in brutalno.

5. Zdi se, da vam trenutno v glasbeni karieri niso zaprta več nobena vrata. Ali obstajajo kake skrite želje/ambicije, ki se po tej turneji zdijo bolj dosegljive in kakšne so?

Po tej turneji si seveda kot vsak bend želimo da bi čimprej spet odrinili na pot s podobnim bendom, a kaj kmalu tudi na samostojno turnejo. To seveda delamo zato da bi se nam pot v svet še bolj odprla da nas ljudje konstantno spremljajo po turnejah,a se vidi da smo živ in dejaven band,  ki živijo izljučno za takšen  lifestyle.. in seveda upamo na najboljše v tej današnji poplavi vsega..

6. Kaj je bilo v razvoju vašega ustvarjanja najbolj ključno, da ste predrugačili stil in se lotili industrial metala?

Nič posebnega. Smo pač band ki se razvija in ne stagnira v smislu žanra. Imamo obdobja kot vsak človek v svojem življenju.

Delujemo na podlagi izkušenj in nekega obdobja ter razvijamo glasbo do extremov. Naša glasba ni industrial metal, ima samo malo teh primesi kot tudi drugih, kot so npr..etno..

7. Kako bi komentirali odziv poslušalcev na starejši oziroma novejši material?

Kaj naj rečem. Vsak ima svoj okus pri glasbi. Nekaterim je starejši material bolj všeč od novejšega in obratno.., kot sem že prej omenil, nismo band, ki bi stagnirali in se odločili igrati samo en žanr oz podžanr v metalu in ostali zvesti določenim fanom. Delamo in živimo naprej in življenje teče dalje in stvari se spremenjajo, kot tudi mi sami..ali si z nami ali pač nisi..

8. Se ta odziv razlikuje glede na državo, kjer nastopate?

Res je da imamo že toliko materiala in toliko različnega materijala da lahko na podlagi s katerim bandom igramo kombiniramo, da komadi stilsko ustrezajo k publiki na katero se pripravljamo.., recimo za primer.. igrali smo z blackmetal legendami Mayhem in naredili repertoar, ki je sedel v njihovo publiko. Tako tudi zdaj z In Flames, kjer pa je publika dosti mlajša in ne toliko sofisticirana.

9. Ali po vašem mnenju obstaja kak univerzalni ključ za uspešen preboj na sceno v tujini?

Univerzalen ključ za preboj je enostaven.. treba je verjeti vase, vztrajati in ostati močen, če ti kakšna ovira prepreči pot.., treba se ji je znati zoperstaviti.

10. Kakšne projekte imate sedaj v načrtu? Kaj nam s strani Noctiferie obeta prihodnost?

Imamo veliko planov. Prvi je posneti novo ploščo. Si priskrbeti novo spomladansko turnejo, posneti kakšen spot, narediti DVD, ker imamo že toliko materijala da nevemo kam z njim:), nato pa je želja še in še.., ampak vse postopoma.., še je čas.

11. Kakšna spodbudna beseda ali nasvet za mlade slovenske ustvarjalce ekstremnega metala?

Vsem mladim in nadobudnim bendom bi lahko samo rekel, da naj vztrajajo pri tem kar delajo seveda če si to res želijo.., ker Noctiferia ni samo metalband,  je lifestyle.

Intervju vodila: JASMINA JESSA HLAJ

Foto: MIRO PODGORŠEK

»Delamo momentalno – tisto, kar smo!«

SIDDHARTA – intervju z dne 20. 06. 2011

Komaj dan in pol po minulem največjem glasbenem dogodku zadnjega časa v Sloveniji smo zbrali vtise in doživljanja, malce pa pokukali tudi v prihodnost. Z nami se je pogovarjal Boštjan Meglič – bobnar skupine Siddharta.

Najprej čestitam za odlično izpeljan véliki stadionski dogodek. Sama sem izredno uživala. Kakšni pa so vaši prvi vtisi?

Noro. Težko je opisati z besedami. Ogromno časa delaš za te stvari, potem pa kar mine. Tri ure in pol koncerta, potem pa kar konec. Jaz sem poskušal čim več časa uživati na odru in se imeti najboljše.

Po mojem doživljanju ste vi, kot bend, oddajali odlično energijo. Kako pa je bilo to s strani občinstva? Ste dobili to energijo nazaj?

Da. Mene je predvsem pozitivno presenetilo, da so znali že tudi nove komade. Sicer smo jih s tem namenom že prej izdali, ampak vseeno je bilo lepo presenečenje. Drugače je bila pa energija nora. Čuti se to množico, ki je bila tam. Videlo se je, da nas imajo te, ki so prišli, radi in da so čakali, da se zgodi, to, kar se je. Mislim, da smo dobili tako energijo nazaj, kakršno smo tudi sami oddajali.

Kako ste si vzeli to gesto, ko so začeli v bisu množično metati tiste sponzorske »lučke« na oder. Sama sem to razumela kot gesto odobravanja …

Ja, to je klasika. Včasih so modrce gor metali … po navadi vržeš tisto, kar imaš v roki.

Pa je nastopil kak tehnični problem zaradi tega?

Ne, nič. Saj te stvari niso bile težke. Videli smo, da je letelo. Velikokrat, ko sem bil na špilu, sem doživel kaj takega. Organizatorji se trudijo, da se to ne bi dogajalo. Zato so tudi plastični kozarci … to je pač del rock’n'rolla in vzameš v zakup. In, ja, je gesta odobravanja.

Je kakšna stvar s koncertom v zvezi, ki bi jo spremenili/predrugačili?

Ne, prav nič. Ker smo se res veliko pripravljali. In od začetka, ko smo se odločili, da bomo naredili stadion, pa do izvedbe je vse tako lepo teklo, da ne bi čisto nič popravljali. Od tehnike, postavitve odra do tonskih vaj, ki smo jih imeli, do generalk in samega koncerta je šlo vse tako lepo po planu, da smo uživali od prve minute pa do zadnje. Še prehitro mi je minilo. Vse je bilo, kot bi moralo biti. Bilo je ogromno elementov, za katere niti ne veš, kakšni bojo. Mi glasbeniki smo imeli svoje vaje, svoje vaje so imeli plesalci, lučkarji, VJ-i. In potem ob generalki, ko se je vse to začelo prepletati, sem bil povsem navdušen. Dejansko  do nekaj dni pred koncertom ne vidiš, kaj se dogaja.  Vse je sicer zmenjeno v naprej: kakšna bo playlista, ozadja, pirotehnika, minutaže. Seveda, mi vemo vse, delamo pa ne vsega sami. Zaupamo ljudem, ki delajo svoje stvari. Npr. Miha Krušič, koreograf, s katerim že dolgo sodelujemo – zanj natanko vemo, da bo dobro naredil, kar se bomo zmenili. Sicer je res, da moram še pogledati posnetke. Moja perspektiva je z odra. Sem pa slišal komentarje ljudi, tako da že komaj čakam, da si ogledam posnetke, ker vsi hvalijo koncert.

Ste posnetke nove plate, ki ste jo posneli na stadionu, že kaj preposlušali ?

Ne še. Do intervjuja je minil samo en dan in pol. Vzeli smo si čas za domače. Jaz sem šel malo ven, v naravo in tudi ostali so si vzeli čas za počitek.

Kakšen je sedaj še proces, da plata dejansko izide?

Predaja vsega materiala je že bila. Sedaj je treba še vse to zmixati. Zvok in sliko. Nekaj se je dogajalo že na samem dogodku, ampak tam je režiser mixal po trenutni inspiraciji. Sedaj je potrebno pogledati vse kamere in izluščiti najboljše za vsako pesem. To bo najverjetneje vzelo kar veliko časa. Dvajset kamer in tri ure in pol koncerta potegne ogromno stvari za seboj. Mi smo delali sliko z bežigrajskega stadiona, kjer smo bili nekako sami svoji režiserji, s pomočjo takratnega režiserja, kjer je že on naredil grobo sliko. DVD sicer nikoli ni izšel, potrebovali pa smo en teden, ali celo več.

Torej, če pravilno razumem, bo sedaj to izšlo v več variantah. DVD celotnega koncerta, nova plata pa avdio?

Da. Plošča bo samo avdio, novi komadi torej. Vse ostalo bo pa na DVD-ju. Celoten koncert.

Kdaj pa se pričakuje, da bodo stvari izšle za javnost?

Septembra bo avdio zagotovo. DVD pa mislim, da tudi jeseni, vendar je težko napovedati. Za avdio je potrebno 12 komadov zmixsati in še mastering. Če bo septembra, bomo zelo pridni. Video je pa podobna stvar, s tem da je tu 34 komadov in tri ure in pol dolg koncert. Najprej smo nameravali odigrat 38 komadov, potem pa smo na generalki ugotovili, da je to vendarle predolgo.  Takole na grobo bi rekel, da je to 2 meseca konkretnega dela, preden bomo vsi zadovoljni.

Načrtujete že kakšne promocije za novo plato, videospot morda?

Skoraj zagotovo bo pričakovati kak videospot s koncerta. Edini live spot, ki ga imamo je T.HO.R. Kasneje smo naredili še kombinacijo pri Autmun sun, ki je bil posnet v studiu v oddaji Izštekani. Na koncu pa je še del z maratona v Tivoliju. Nimamo veliko live spotov. Mogoče bo torej zdaj – za nosilno pesem. Vendar še nismo tako daleč razmišljali.

Do jeseni bomo imeli še koncerte. Vzeli si bomo nekaj počitka. Nato pa štartamo dalje. Jeseni v Sloveniji in verjetno tudi tujini. Vabila smo dobili, kaj več pa trenutno še ne vem.

Zadnje dve tri leta, ko delamo drugače, k čemur botruje tudi to, da smo šli v Ameriko in sodelovali z Rossom Robinsonom, so se nam obzorja še bolj razširila. Bolj odprti smo postali in na drugačen način gledamo glasbo. Še bolj smo združeni kot prej. Trenutno smo v top formi. Tako dobro, kot se razumemo sedaj, se nismo še nikoli prej. Govorim o v vsej energiji, ki jo imamo in ki jo vlagamo v glasbo. Med nami se še ni naredila taka kemija. To je vse skupek tega, da se poznamo že 10 let, da smo v taki formaciji že deset let skupaj. Da živimo skupaj. Jani Hace je prišel k nam pri RH- in je že sodeloval pri Petrolei, kjer smo se še malo iskali in nato Saga, kjer smo začeli res dobro delati. Zadnjo ploščo pa sploh čutimo toliko bolj vsi, ker smo sorazmerni delež, kar se tiče glasbe, dali vsi noter. Naredili smo jo skupaj. Prvič, da smo bili v enem prostoru, da smo razmišljali o glasbi in ustvarjali, kot se mora ustvarjati. V prostoru za vaje. Da smo šli malo stran od računalnikov, od doma, kot je bilo to v preteklosti tudi pri nas v navadi. Seveda te prevzame ta tehnologija. Sedaj pa smo snemali vse analogno, v prostoru za vaje in s producentom naredili hude komade. Vsak je bil del tega in dejansko smo avtorji vsi.

Bi bil to lahko eden od razlogov, da je glasba drugačna na novi plati?

Drugačen je vsak album. Razvijaš se iz leta v leto. Mi načeloma sploh ne gledamo na to, ali bo komercialno uspešno ali ne. K sreči smo v poziciji, da si to lahko privoščimo in delamo glasbo, ki nam je všeč. S tem, ko rastemo, je razvoj logičen. Kupuješ nove inštrumente, raziskuješ, prebijaš ogromno časa skupaj, nove stvari doživljaš in potem daš to vse v glasbo. Naravno, da bo drugačna. Slišiš nove zvoke, vsi se staramo, na drugačen način dojemamo svet iz dneva v dan. Delamo momentalno – tisto, kar smo. In to se odraža. Včasih vmes malo zgubiš stik, tudi mi smo ga in nič ni narobe s tem. Je pa zelo pomembna ta energija, ko delaš skupaj, ustvarjaš skupaj, preživljaš čas z bendom, tudi prosti. To smo sedaj dosegli – vse skupaj povezali in dali v pesmi, ki so nastale. In te stvari se čuti.

Kakšna je razlika s strani benda v doživljanju klubskega koncerta v primerjavi s takim spektaklom, kot je stadion. Je eno bolje od drugega, ali je razlika tako velika, da sploh ni primerljivo?

Da, razlika je ogromna. Taki spektakli se za nas dogajajo poredko. Za velike bende je to vsakodnevno, tako kot za nas klubi. Klub je pač vedno majhen, vedno je prisotna tista domačna energija pa tisti »eye contact«. Obiskovalca imaš direktno pred seboj, vidiš ga osebno.  Na takem velikem stadionu pa vidiš  le nekaj vrst. Vsega ostalega pa ne. Ampak čutiš pa povsem drugačno energijo. Meni osebno je povsod dobro igrati. Je pa stadiona toliko manj, da zaradi tega lahko rečem, da je bolj poseben. Pri nas so trije taki dogodki, ki jih lahko omenim. Stadion Bežigrad, Maraton in Stadion Stožice. So pa to taki dogodki, ki si jih za vekomaj zapomniš. Še danes, ko je osem let od Bežigrada, mi gredo kocine pokonci, če se spomnim na tisti koncert. Za naš bend vidim, da zelo dobro pristojimo velikim odrom, nam pa čisto nič ne manjka, ko se vrnemo v ta svet intimnosti, bližje ljudem, na male odre.

Kakšen pa je občutek, ko se vse to dogajanje konča?

Kaki dve, tri ure po koncertu sem se vprašal: »Kaj bom pa sedaj?« Pa ne da ni kaj za delati. Ogromno stvari je. Že kmalu igramo na proslavi v Ljubljani, na primer. Ampak tukaj je bilo toliko priprav. Eno res veliko stvar zaključiš in potem je nekaj novega pred tabo. Imel si se tako dobro, da se vprašaš, kaj bo sedaj. Pridejo novi projekti, novi izzivi.

Koliko je bilo teh priprav?

Takrat, ko smo se odločili za stadion, smo takoj začeli z novimi komadi. Vaje v placu, priprave. Mangament je začel organizacijo. Pred pol leta se je vse začelo.

Je bila ideja o snemanju nove plate na stadionu že od samega začetka prisotna?

Da. Že od začetka. Vedeli smo, da bo nova plata izšla nekje leta 2011. Želeli smo plato z novim materialom. Potem pa se je vmes pojavilo še vprašanje, kdaj izvesti stadion. Že na bežigrajskem smo rekli, da bomo stali na novem. Je sicer potreboval nekaj časa za izgradnjo, pa vendar. Vmes smo ugotovili, da bi lahko nov album posneli kar na stadionu. In bolj, kot smo se pogovarjali, bolj nam je bilo jasno, da je to en lep izziv. Z več ljudmi, kot smo govorili, več jih je dejalo, da se ne spomnijo, da bi kdo že kdaj na svetu naredil kaj takega. In tudi ko smo Rossu Robinsonu v Ameriki rekli, da ne bomo snemali pri njemu ampak na stadionu, da smo prišli zgolj na predprodukcijo, je dejal: »This is absolutely crazy!« (»To je čisto noro!« op.p.). Sto odstotno nas je podprl.

Ko sem pregledala repertoar, sem preštela 11 posnetih pesmi …

Res je. Enajst smo jih odigrali. Kot sem že rekel, je bilo potrebno črtati nekaj komadov s planiranega repertoarja, pa smo si rekli, da naj bo dvanajsti bonus track.

Torej jih bo 12?

Da. Dvanajsti je edini, ki ni bil še nikjer objavljen in tudi ni bil izveden na stadionu.

Pa se boste vzdržali, da ga ne boste kje odigrali pred izidom plošče?

Dobro vprašanje. Ne vem, če sem iskren. Morda pa, na kakem koncertu.

Ravno tak čas delava intervju, ko se še nismo niti sami uspeli usesti in predebatirati, konkretno načrtovati. Sedaj bomo imeli vaje za proslavo v petek. Šele takrat se bomo pravzaprav prvič vsi videli po koncertu. Težko rečem, ali ga bomo igrali ali ne. Je pa bil posnet na stadionu. En dan prej smo ga posneli in tudi večer prej na generalki.

Kako pa komentirate število obiskovalcev?

Jaz sem zelo zadovoljen. Točne številke še ne vem. Menda jih je bilo med 10 000 in 11 000. Mislim, da je to vrhunsko. Res je, da smo ciljali na poln stadion. To se ni zgodilo. Nismo pa zato nič manj zadovoljni. Vzdušje je bilo enkratno. Malce sem se ustrašil, da bo stadion deloval prazno, ker je velik. Ampak na koncu je bil videti poln. Ljudje so se tako razporedili. Še vedno je eden najbolj obiskovanih koncertov v Sloveniji po našem bežigrajskem stadionu. Upam, da se bo to spremenilo. Verjetno je kriva tudi nekoliko višja cena vstopnic, čeprav nižje ne bi mogli postaviti zaradi vseh produkcijskih stroškov. Občutek je bil pravi. Mislim, da je tistim, ki niso prišli, lahko žal, da so zamudili en velik dogodek. Jaz vem, da ga ne bi. Vsak bend, k si upa narediti nekaj takega, je treba podpreti. Verjamem, da si kdo težko privošči, ampak če že nisi bil tam pa podpiraj kako drugače. Vsak se trudi na svoj način. To je naš. In tudi z ljudmi, ki so bili tam, sem govoril – bili so več kot navdušeni. Rekli so, da je bil koncert povsem primerljiv s svetovnimi bendi in to mi zelo veliko pomeni.

Kar se števila tiče pa smo imeli vedno načelo, da bomo koncert odigrali, ne glede na to, koliko ljudi bo prisotnih na dogodku. V naši karieri ni odpadel še noben koncert. Tudi že samo pred 40 ljudmi smo igrali in tudi takrat ni bilo nič manj energično. Vedno želimo dati maksimum od sebe. Mislim, da se je to tudi čutilo. Deset tisoč je lepa številka. Vse, kar je, je prostor, omejen na 20 000. Jih je bilo pa pač deset. Zmagali smo že s tem, da smo se tega lotili, da smo si upali. Za kakršnokoli kritiko pa moraš biti prisoten, da jo lahko rečeš. Sprejmem vse kritike od ljudi, ki so bili tam. Glede cene vstopnic, recimo. Šele, ko si tam, lahko presodiš, ali je bilo vredno ali ne. Stvari pač stanejo. Nič manjših stroškov nimamo, zato ker smo slovenski bend – imamo top opremo, ekipo. Ljudje, ki hodijo na koncerte, to cenijo. Sam rad hodim na koncerte in mi ni težko dati toliko za karto, kolikor pač stane.

V enem od intervjujev sem prebrala, da je bilo nekaj vaših idej že iz štarta neizvedljivih zaradi same infrastrukture stadiona …

Omejitve so se pokazale denimo pri postavitvi odra – na koncu je bil postavljen podolžno in vpet v tribuno.

Bi za konec podelili še kakšno misel za bralce?

Predvsem upam, da smo ljudi spodbudili k še več koncertom na stadionu, da bodo začeli razmišljati v tej smeri in da bo šla tudi kultura v to smer, da bodo ljudje začeli bolj hoditi na stadionske koncerte. Take projekte je potrebno delati, da se počutiš živega, da se dogaja.

Ljudem, ki ne hodijo na koncerte, bi rekel, naj gredo enkrat pogledat. Pa ne mislim s tem samo nas. Karkoli, da začutijo to povsem drugačno energijo, kot če poslušaš pesmi doma. Pri sebi vidim, da mi verjetno nikoli ne bo zmanjkalo energije za obiskovanje koncertov. Vsakega posebej se spomnim in šele tam se zgodijo te spontanosti in nepričakovane stvari, ki jih doma ne moreš slišati.

RockTheStage v sodelovanju s SonataPHOTOGRAPHICA.

Intervju vodila: TANJA OREŠNIK

Foto: JURE FRELIH

V moji glavi je glasba, ki jo moram spraviti na plano

Tony Kakko, frontman skupine Sonata Arctica, govori o načrtih benda in delu v glasbenem poslu

Milano, 27. februar 2011

Od našega intervjuja s Tonyjem Kakkom, frontmanom skupine Sonata Arctica, pred koncertom v dvorani Seifenfabrik v avstrijskem Gradcu med prejšnjim delom evropske turneje za promocijo albuma The Days of Grays je preteklo že leto dni. Dolga turneja se sedaj počasi izteka, še pred koncem pa bo bend posnel koncertni DVD, s katerim bo zaznamoval 15. obletnico ustvarjanja.

Pogovor s karizmatičnim Tonyjem Kakkom je potekal v dvorani Alcatraz, kjer so sprva nameravali snemati za DVD, kar pa so kasneje odpovedali, zato smo se spraševali o razlogih za to. Čeprav je sicer odlična italijanska publika glasbenike prepričala, da so za snemanje prvotno izbrali prav to državo, je Tony Kakko vseeno razočaran nad eno neprijetno stranjo koncertiranja pri njih.

Čeprav turneja še ni končana, skladatelj in vokalist že pripravlja nov album s svojimi brati v bendu Sonata Arctica, zanj trenutno najpomembnejšem projektu.

Kako se trenutno počutite?
Tony: Malo izmozgan. Včerajšnji dan je bil res naporen.

To je bilo opaziti. Navajeni smo energičnega nastopa, a včeraj ste se zdeli vsi nekam utrujeni.

Tony: To je bilo zaradi mene. Vse je skrbelo zame. To me je skrbelo, že odkar smo prišli s Finske. Tam smo imeli minus 35 stopinj in ko potuješ v toplejše kraje, to včasih čudno učinkuje in lahko zboliš. A lahko bi bilo slabše.

Torej zaenkrat gre, a morate paziti na glas.

Tony: Ja, zato tudi nimam veliko intervjujev. To je moj edini danes.

Upam, da se vam ne poslabša …

Tony: Jutri imamo prost dan, kar bo zelo pomagalo. Počival bom, jedel in spal. Danes sem šel spat ob treh zjutraj, zbudil pa sem se ob dveh popoldne. Za pevca je spanje ena najpomembnejših stvari.

V Ljubljani ste omenili nov album, zato bi vas rada najprej povprašala o tem. Nam lahko poveste že kaj več?

Tony: No, nimam še prav veliko povedati. Proti koncu leta bomo šli v studio. Nismo ga sicer še rezervirali, a imamo že nekaj gradiva, ki pa ga nismo še zaigrali skupaj. Poleti bomo začeli z vajami, nekje avgusta ali septembra, potem pa bomo šli v studio. Upam, da bo album nared enkrat konec leta ali zgodaj v naslednjem letu, to bi bilo super. Potem traja še približno 3 mesece, preden je album zunaj, ko smo ga mi dali iz rok. V moji glavi je glasba, ki jo moram spraviti na plano. Besedil še nimam spisanih, samo glasbo.

Včeraj smo opazili tudi, da se je program precej spremenil.

Tony: Ja, odločili smo se malo poživiti stvari. Na turnejah smo že dolgo uporabljali isto osnovo, zdaj pa smo dodali veliko komadov, ki jih že dolgo nismo igrali, morda celo nikoli doslej. Na primer Blank File, ta komad igramo le kdaj pa kdaj, sem in tja, in The Misery, to smo menda v živo igrali le kakšnih štirikrat.

Ravno včeraj vam je The Misery delala največ težav, kot smo slišali.

Tony: Ja, ta komad je težko peti, ker je tako prekleto visok. Lahko bi ga zapel nižje, a potem to ne bi bilo to.

Ko sva se zadnjič pogovarjala, ste omenili, da bi brez težav živeli brez Full Moon, a ta ostaja v setu. Ampak je pač publiki najbolj všečna.

Tony: Ja, ne moremo se znebiti vseh poznanih pesmi. V programu moraš imeti nekaj takšnega. Vem, da bi bilo zoprno, ljudje bi bili čisto razočarani, če bi črtali vse tiste komade, ki jih poznajo, namesto tega pa igrali le nove reči, ki jih seveda nekako raje izvajamo kot starejše skladbe, ki smo jih odigrali že stokrat.

A seveda je komade, kot je Full Moon, vedno zabavno igrati, čeprav smo to v živo odigrali že vsaj šeststokrat [smeh]. Vendar jo imajo ljudje radi in to je važno. Prepričan sem, da ima marsikateri bend nekaj največjih hitov, ki bi jih najraje črtali, a ne morejo, ker so to tisti komadi, ki jih publika najbolj pričakuje.

Nadaljujmo zdaj z DVD ploščo. Pri tem je nastalo nekaj zmede, najprej ste napovedali snemanje tukaj… Zakaj ste se v prvi vrsti odločili za snemanje v Italiji?

Tony: Zaradi ljudi. In takrat se je zdelo izvedljivo. A čim bolj se je datum približeval, tem več dodatnih stroškov se je pojavljalo, o katerih se nam prej ni sanjalo. Na primer to, da bi morali plačati 2000 ali več evrov, preden bi lahko izstrelili eno samo raketo, saj njihova zakonodaja določa, da morajo biti prisotni lokalni gasilci, ki bodo skrbeli za zadeve. To smo izvedeli tako pozno, da ni bilo ničemur podobno… Ampak to je bil le eden od zapletov.

Pa tudi Elias se je poškodoval …

Tony: Ja, roko si je poškodoval. Bilo je precej hudo, prstov sploh ni mogel premikati. Šlo je za desno dlan, zaradi česar je bilo vsaj malo lažje, a nekaj časa ga je med igranjem kitare precej bolelo. Ampak zdaj je v redu, skoraj se ne spomni več, da bi kaj bilo.

Za danes ste napovedali nekaj presenečenj?

Tony: Ja, zaigrali bomo nekaj akustičnih komadov, ki jih doslej še nismo igrali v živo. Prav živčni smo glede tega, a mislim, da bo zabavno, razpoloženjsko. V nekem trenutku bomo napravili kratek premor, ker rabimo približno pet minut za priprave. V redu bo. Bo vsaj nekaj drugačnega. Ne vem pa, če bomo to izvedli še kdaj na tej turneji. Mogoče. Vsaj ne v takšnem obsegu, mogoče le enega ali dva komada od teh štirih, ki smo jih vadili.

Torej bo set danes povsem drugačen?

Tony: Ne povsem drugačen. Bolj ali manj enak bo kot včeraj, dodali smo le te štiri akustične pesmi.

Včeraj so pet minut, preden ste stopili na oder, črtali en komad iz programa.

Tony: Ja, zaradi mene. Da bi mi bilo lažje, smo črtali en komad. Zdelo se mi je, da bodo pesem Deathaura ljudje morda najmanj pogrešali.

Na kratko, svoj glas ste hranili za danes.

Tony: Ja. In danes bo spet zanimivo. A nič ne morem narediti proti temu. Ne žuram, ne pijem, zato … [skomigne]. Ljudje okrog mene zbolijo, pa zbolim še sam. Ne počutim se bolnega, le moj glas ni v redu.

[Jure vskoči] Problem je v tem, da ljudje ne vedo, kaj se na odru dogaja. Morda bi bilo pojasnilo …

Tony: Stvar je v tem, da to nič ne pomaga. Fantje so bili včeraj veseli, da tega nisem niti omenjal. Mislim si, zakaj bi jamral? Prav gotovo se bom 100 % potrudil – kot se bom pač lahko, to seveda ne bo mojih običajnih 100 %, ampak na odru dam resnično vse od sebe.

[Jure nadaljuje] Z mojega vidika kot fotografa je bila težava v tem, da je bil Elias čisto odsoten, ničesar ni dal od sebe, prav tako ne Marko, pa tudi Henkka je bil čisto …

Tony: Običajno sem jaz tisti, ki spodbuja vse okrog sebe in nori po odru. Tokrat sem se osredotočil na svoje petje, trudil sem se čim bolje odpeti stvari, zato se nisem veliko gibal po odru.

V našem zadnjem pogovoru ste omenili še, da boste na DVD vključili tudi nekaj starih posnetkov. Je to zdaj potrjeno?

Tony: Bomo videli. Gotovo bomo nekaj priložili, vendar ne tistega obsežnega dokumentarca, ki sem ga sprva želel, saj ne bo prostora. Nočem pa cele naše kariere stlačiti v pol ure. To bi bilo bedno. Rad bi naredil nekaj daljšega in to morda objavil zastonj na youtubu ali kaj podobnega, ali morda enkrat kasneje na DVD plošči. Zdaj morda ni ravno najprimernejši trenutek za to.

Poleg tega nisem imel časa, da bi pregledal ves material. Ogromno ga je, za več dni. Za pregledovanje vsega materiala, ki ga imamo, vseh posnetkov, bi lahko porabil ves teden, da bi izbral tisto, kar je vredno pokazati. Nekaj bomo gotovo dodali na ploščo, vsaj dokumentarec s te turneje, najbrž. Tudi naša spremljevalna ekipa pripravlja dokumentarec, prvi del, ki bi moral biti kmalu objavljen.

Vi pa resnično ne sedite križem rok! Lani ste omenili tudi, da se ukvarjate s solo projektom skupaj z Mikkom Mustonenom, kako napreduje to?

Tony: No, to pa je ena stvar, za katero trenutno nimam časa. A pogovarjala sva se že o tem in hec bi bil to nekega dne izpeljati. Prepričan sem, da bova to nekega dne naredila, a ne še sedaj.

Torej bo zaenkrat moralo počakati.

Tony: [smeh] Vedno izgleda, kot da je vedno tako, “ne še sedaj“, … vsak dan je “ne še sedaj“. A nekako si moram postaviti prioritete in ta bend z vsem okrog njega je pomembnejši od moje solo kariere. Tako pač je. Vse najboljše stvari, ki jih napišem, morajo biti za Sonato Arctico. Pa ni bilo vedno tako, tudi za druge bende sem napisal par komadov, dobrih komadov, ki bi bili super za Sonato Arctico, ampak … [skomigne]

Torej tudi Northern Kings trenutno počivajo?

Tony: Pravzaprav smo ravno govorili o novem albumu. Govorili smo že z založbo in vse, stvar je v pripravi. Ampak to je zame lahko delo, imamo producenta in vse, jaz samo pridem in odpojem svoje in to je to. Ni mi treba skrbeti za nič. To je lušten projekt, zabaven. Imamo odlično ekipo in vse skupaj je ena sama zabava.

Ste kdaj razmišljali, da bi šli s tem projektom na turnejo?

Tony: Imeli smo le nekaj manjših nastopov na Finskem, nazadnje prav v našem rojstnem kraju. Zabavno je bilo. Stvar je odlična, a težko nas je vse zbrati skupaj, saj smo mi po turnejah, pa Nightwish in Tarot prav tako. Ostala dva člana sta večinoma na Finskem, a vseeno je težko. Smo pač štirje pevci in moralo bi biti tako, da bi bili prisotni vsi štirje, brez kakšnih zamenjav. Smo Northern Kings in nihče ne bi smel manjkati ali biti zamenjan s kom drugim.

Včeraj se je tudi zdelo, da publiki predskupini nista bili kaj preveč všeč, sploh ne prva. Zato nas zanima, kako izbirate predskupine?

Tony: Zadnje čase je zelo težko dobiti mlade bende, ki bi bili pripravljeni sodelovati na tako dolgi turneji, kot je ta. Trajala bo več kot mesec dni s skupaj 29 koncerti. Založbe pa niso pripravljene kriti stroškov. Mi od njih ne dobimo nič denarja, a nekdo mora plačati njihov avtobus in vse njihove stroške in to bi morala storiti založba. Če torej bend še ni uveljavljen in še ne zasluži, potem je to za založbo investicija.

Zdaj imamo tako dve predskupini, prva se bo vmes zamenjala, Labyrinth pa bo z nami ves čas, vsaj tako sem razumel. Ampak jaz nimam prav dosti z izbiro bendov. Včasih ja, recimo Vanishing Point sem takrat osebno povabil, naj se nam pridružijo.

Ja, oni so bili drugačni, publiko so dobro animirali, česar pa ne morem trditi za prvo predskupino v tem delu turneje …

Tony: Mladi so in še neizkušeni, zato je to zanje dobra priložnost, da na nek način odrastejo. Morda bodo vsrkali nekaj vzdušja in vsega, videli, kako bolj izkušeni bendi z daljšim stažem počnejo te stvari. Mi smo to možnost dobili na turneji bendov Stratovarius in Rhapsody leta 2000. Tudi mi smo takrat najbrž samo stali tam, živčni glede cele zadeve. Seveda pa smo imeli kar spodoben prvenec in ljudem smo bili očitno všeč. Bili smo prikupni in nedolžni in ljudje so si mislili “ooooh, glej te fante!” [smeh].

Težko je dobiti predskupine, ki bi jih želeli, saj vsi želijo imeti lastno turnejo. To so pač skupine, ki smo jih uspeli zbrati za to priložnost. V prihodnje bomo morda imeli kakšne krajše turneje, za katere bo potem lažje dobiti predskupine. To je namreč draga stvar in prav gotovo ne zaslužijo veliko, razen če prodajo ogromno majic.

Ko je ravno govora o majicah, kaj menite o italijanskem načinu prodaje nelegalnega blaga?

Tony: V osnovi je tako, da lahko izbiraš, ali boš to dopustil ali pa po koncertu ne boš mogel iz mesta, ker ti bodo prerezali gume. Vsaj tako so mi povedali, nam se to še ni zgodilo. Se pa to dogaja v Južni Ameriki, tukaj in včasih v Španiji. To je sranje. V bistvu nam kradejo. Sam ljudi prosim, naj tega ne kupujejo, ker ni uradno in od tega nihče nima nič, razen neki [pomisli] … pirati.

Danes je celo vaš avtobus le meter stran od teh stojnic.

Tony: Ja. Razmišljal sem, da bi morda prižgal eno baklo in se sprehodil mimo in “Hušk! … Ups!” [smeh] Ampak zdaj smo se tega že navadili in nas ne preseneti več. To je zoprna stvar, zaradi katere je marsikaj težje. Veliko bendov je prizadetih zaradi tega, saj z glasbo ne zaslužijo ravno veliko in bi jim prišlo zelo prav, ko bi se ves denar od prodaje blaga stekel k njim.

Enako je z nelegalnim nalaganjem glasbe z interneta.

Tony: Tako je, doma več mesecev ustvarjaš novo glasbo in ta čas moraš z nečim plačati najemnino ali kredit in hrano in vse. Nismo neki milijonarji, zaslužimo nek običajen denar. Trdo delamo, veliko smo zdoma, ločeni od svojih dragih in to. Tokrat smo na poti več kot mesec dni in to je zelo dolgo, posebno če imaš doma družino, otroke, ki jih ne vidiš, in ti je hudo. Težko je tudi vzdrževati odnose. Če potem z vsem tem niti ne zaslužiš dovolj, da bi lahko počel stvari, je težko.

Če bodo šle stvari še naprej v tej smeri, kot gredo zdaj, sem prepričan, da bomo enkrat vsi nehali prirejati turneje in bomo le še snemali albume. Na nekaterih področjih je s turnejami postalo resnično … zdaj moramo mi plačevati za stvari. Predstavljajte si, da bi opravljali svoje delo in še plačevali za to. To je norost, povsem nesmiselno je. Zato bi ljudem rad položil na srce: “ljudje, prosim, privzgojite svojim otrokom prave vrednote, da ne bodo kradli.” Tudi če je nekaj mogoče, še ni nujno prav. Ne moreš se sprehoditi po polju in tam videti kmeta in pomisliti “o, glej, krompir vzgaja,” potem pa kar pobrati vse, kar se ti zdi.

Dobro povedano. Naj bo to torej zaključna misel našega pogovora. Tony, najlepša hvala za čas, ki ste nam ga namenili, in uspešen koncert.

Apocalyptica: nekaj gotovo počnemo prav

Pozabite recenzije, pomemben je odziv publike

@ Cvetličarna Ljubljana, 22. februar 2011

Finski bend Apocalyptica se po svetovnih odrih potepa že svojih 15 let in od svojega prvenca, albuma priredb skupine Metallica, so dosegli ogromno. V trenutni postavi, ki jo sestavljajo trije čelisti, Eicca Toppinen, Paavo Lötjönen in Perttu Kivilaakso, ter bobnar Mikko Siren, na svetovni turneji predstavljajo svoj sedmi album, 7^th symphony, s katerim ponovno raziskujejo različne glasbene zvrsti.

Odločitev za intervju s člani benda Apocalyptica je padla zelo na hitro, zato moram priznati, da je bila moja malenkost že tako malce zmedena, kmalu pa sta me Finca povsem razorožila. Perttu in Mikko, s katerima sem imela priložnost poklepetati, se skupaj prelevita v dva prava hudička, ki med pogovorom čisto mimogrede ustrelita kakšno še posebej zrelo, pri čemer si Perttu nadene svoj najbolj nedolžen obraz.

Mikko in Perttu sta zadovoljna z novim albumom in navdušena nad odzivom publike, spregovorita pa tudi o glasbi in turnejah, sramežljivih Fincih, Parizu in šeškanju. Tole je bilo vsekakor zelo zabavno. Perttu in Mikko, hvala ponovno za simpatično druženje! In za lekcijo v lakiranju nohtov

Torej, fanta, kako se počutita danes?

Mikko: Strah me je …

Strah? Pa ja ne?

Mikko: Ja, strah naju je. [smeh]

Zakaj?

Perttu: Kar en čas je že od našega zadnjega nastopa, 3 mesece in pol, zato se vse zdi sveže.

Mikko: Zdi se sveže in zveni sveže. [smeh]

Najbrž vesta, da je današnji koncert je razprodan, to vaju najbrž veseli.

Mikko: Pestro bo.

Perttu: Ja, veselimo se že.

Povejta mi nekaj o vašem najnovejšem albumu, 7^th symphony; izdali ste ga pred 6 meseci. Kako zdaj gledate na odzive, na recenzije, na to, kako je bil sprejet pri vaših fenih? Ste zadovoljni z albumom?

Perttu: Na splošno je šlo doslej vse odlično.

Mikko: Razmišljal sem malo o recenzijah, a ker je preteklo že 16 mesecev, odkar smo začeli delati album, se mi vse skupaj zdi precej oddaljeno, če sem iskren. Recenzij se pa sploh ne spomnim.

Perttu: Jaz niti. Je pa nekako lažje videti odzive pri publiki, in to je tisto, kar nas najbolj zanima, tisti prvi odziv na naše delo. Za ta album lahko rečem, da sem imel med igranjem novih komadov že od prvega koncerta dalje občutek, da je ljudi nov material pritegnil bolj kot kadarkoli doslej. Ne bi vedel, zakaj, morda imamo lažji pristop ali stvari počnemo bolj prepričljivo. Dejstvo je, da tokrat med igranjem našega programa nimam občutka, da igramo stare komade, ki so zakon, in potem kot nujno zlo še tistih nekaj novih skladb, med katerimi se ljudje dolgočasijo in gredo tačas raje na pivo.

Morda nove skladbe pri publiki zbudijo celo največji odziv, kar je vsekakor spodbudno, saj po tem vemo, da smo nekaj gotovo naredili prav in da je ljudem album resnično všeč. To je zelo pogumen album v smislu, da večinoma nismo uporabljali že znanih receptov. Seveda smo pripravili tipične rokerske skladbe z vokali, a tudi pri zanje bi rekel, da so nekako izjemne, saj ne ubirajo najlažje poti. Predvsem pa govorim o instrumentalnih skladbah, seveda.

Skupaj z vokalistom skupine Gojira [Joseph Duplantier] ste eksperimentirali še z eno novo zvrstjo, to je torej najbrž tudi ena posebnih, drugačnih skladb na tem albumu?

Mikko: Zagotovo je drugačna. Mislim, da doslej še nismo delali tako težkih skladb, posebno z vokali. Je pa ta skladba posebna tudi zato, ker sta jo Eicca in Joe napisala skupaj in v njej na razne načine združila najboljše iz obeh bendov.

Perttu: Že od začetka delamo thrash metal, posebej v instrumentalnih skladbah je to vzdušje stalno prisotno, vendar je na tem albumu res zakon, da smo vnesli to thrashersko zgodbo z vokali, to je potem tisti svež element. Ampak ja, seveda, takšne komade mi je najbolj zabavno igrati v živo, naj bo to Inquisition symphony ali Fight Fire with Fire, ti komadi te zmeraj razvnamejo.

Torej so ti najljubši ti komadi… ker sem imela občutek, da še posebej uživaš pri igranju bolj klasično obarvanih skladb.

Perttu: Ja, to je res, ampak … [daljši premor] Umazane misli. [nasmeh]

[po premoru]: Všeč mi je, da imamo zdaj med nastopom ta klasični vložek, v katerem se povsem razgalimo in odigramo 3 balade zapored. To je en vznemirljiv nov element v rock šovu. Lahko rečem, da je to tudi zelo korajžna stvar, ki jo bomo izpeljali tudi v rock klubu, kakršen je tale. Seveda je to zame kot čelista obenem največji izziv. V teh trenutkih našega nastopa me je najbolj strah, medtem ko je vse ostalo predvsem čista zabava. A ko igramo v kvartetu klasično glasbo, takrat mi misli preplavijo vsa pravila, kjer je vse tako zelo … Imel sem zelo stroge učitelje, ki so me našeškali, če sem igral napačne note, zato se na odru zelo bojim, da bom naredil kakšno napako, ves čas imam občutek, da me bo foter ali kdo drugi po riti.

[Okej tole pa sem v začetku za trenutek celo kupila, saj nas je v osnovni šoli ena učiteljica res večkrat krotila tudi z zajemalko ali dobro naciljanimi kredami … Zato …  dobro si me, Perttu ]

Z novim albumom ste izdali tudi bonus DVD, ki vsebuje nekaj posnetkov iz Sibelliusove glasbene akademije. Tudi to je nekaj novega.

Mikko: Ja. Hoteli smo prikazati tisto Bring-Them-to-Life razpoloženje, tisto ostrino benda, z DVD ploščo pa smo želeli pokazati dušo naše skupine, njene korenine in tisto lepoto, ki jo zmoremo ustvariti. Zdaj imamo oboje v istem paketu, na kar smo res ponosni.

In Perttu, pred časom sem prebrala, da si včasih igral v filharmoničnem orkestru, a sedaj ne več.

Perttu: Ja, ven so me brcnili, ker sem bil neresen.

Pogrešaš igranje klasične glasbe?

Perttu: Pravzaprav zadnje čase to dejansko zelo pogrešam. Dolgo sem bil povsem zadovoljen, da sem se lahko osredotočal na to in zelo sem vesel, da smo bend, ki lahko ustvarja tako zelo različne zvrsti glasbe. To je pri celi zadevi zame verjetno najpomembnejša stvar, ki zadovoljuje moj glasbeni jaz, da lahko ustvarjam zelo širok spekter zvrsti. A seveda, s klasiko se zdaj že tako dolgo nisem ukvarjal, da resnično pogrešam igranje kakšne dobre komorne glasbe ali simfonije, absolutno. Nekega dne mogoče spet …

In Mikko, si preživel veliko časa v Parizu, ko ste skladali ta album?

Mikko [smeh]: Dobro vprašanje. To sem opazil šele, ko je bila zadeva natisnjena. Sicer pa lahko na splošno glede naslovov skladb na tem albumu povem, da je po mojem bend poimenovanje skladb vedno blazno resno jemal, do te mere, da je bilo že hecno, kako se trije ljudje sekirajo glede tega, zato smo tokrat k vsemu pristopili malo bolj sproščeno.

Imate svojo najljubšo skladbo na albumu 7^th symphony, bi lahko izpostavili en komad, ki vam je najljubši?

Mikko: Pri meni se to spreminja iz tedna v teden, vsakič mi je najboljši drugi komad. Moram povedati, da so mi všeč prav vse skladbe, niti ene ni, ki bi me motila. Kar ne velja za vse albume, na prejšnjem [Worlds Collide] recimo sploh nisem prenašal komada Stroke, ta komad je po mojem povsem zanič. [smeh]

Perttu: In zato sva tudi tu skupaj …

Mikko: Ja, točno tako! [smeh] Ker je skladatelj …

Perttu [vskoči]: Midva sva ponavadi istega mnenja, zato je bend čisto razklan in ne govorimo drug z drugim.

Mikko: Imamo Stroke in No-Stroke tabor.

Perttu: Jaz bi izbral oba ekstrema z albuma, ker sta komada Bring Them to Life in Beautiful med seboj najbrž najbolj različna in po mojem nekako določata, kaj vse je naš bend, potem pa ustvarjamo vse vmes, cool rock, nek progresivni rock in druge vplive, quasimodovsko deep wave glasbo… težko je vse natančno definirati.

Za nov album ste posneli tudi že 3 videospote in prebrala sem, da bosta Broken Pieces in Not strong enough del trilogije.

Mikko: V bistvu je vse že zunaj, End of Me je dejansko prvi del, Not Strong Enough drugi in Broken Pieces zadnji del.

Res? Ker mislim, da so bili objavljeni v obratnem vrstnem redu.

Mikko: Odvisno od države.

Perttu: Ja, včasih v glasbeni založbi izberejo po ključu “zdi se mi, da bo v tej državi pametno tole objaviti najprej”. Čudne reči … A jaz tudi včasih gledam Aliens 3 pred Aliens, zato je vse logično.

In radi snemate videospote?

Mikko: Ja, jaz zelo rad. Zadnje 4 smo posneli z isto kanadsko režiserko, Lisa Mann ji je ime. Mislim, da našo glasbo vidi tako, kot jo mi slišimo, vidi jo temačno in romantično in vse, zato ji zaupamo.

Torej bo še kaj časa ostala z vami?

Mikko: Najbrž, ja, recimo. Seveda je vedno zanimivo delati z različnimi ljudmi. Vedno se česa novega naučiš, tudi pri snemanju videospotov sodelujejo različni ljudje, ponavadi s svojimi močnimi prepričanji, zato je z njimi zelo zanimivo delati. Tokrat je bil hec, vse 3 videospote smo posneli na isti lokaciji in že od začetka snemanja smo imeli namen izdelati trilogijo.

Lahko bi rekli, da ste zdaj že precej dobro znani, kako krmarite med svojim zasebnim življenjem in družinami in potem turnejami in potovanji in oboževalci in tem?

Mikko: Non-stop smo povsod obdani z varnostniki, nikjer nimamo miru, jaz z sabo nosim pištolo. [smeh] Mislim, da je na Finskem čisto mirno, nikomur ni prav nič mar za karkoli; tudi naša predsednica se lahko sama sprehaja po ulicah. Seveda občasno …

Perttu: Tudi na Finskem pridejo to predvsem iz Slovenije …

Mikko: Točno tako! [smeh]

[Haha, no to pa imam, ker sem jima prejle omenila, da sem bila enkrat na njihovem koncertu v Helsinkih ...]

Perttu: Finci so verjetno precej sramežljivi.

Mikko: Ja, in spoštujejo intimnost in zasebnost. Seveda včasih v Helsinki srečaš kakšne turiste, ki te prosijo za fotko, a to je redko. Pa tudi, zakaj pa ne, saj so vljudni in prijazni. Naši feni so resnično zelo v redu ljudje, zelo so dobri do nas.

Ste radi po turnejah ali je to le del službe, kako je biti stran od doma in to?

Perttu: Radi smo stran od doma. [smeh]

Mikko: Pravzaprav je oboje, ponavadi je to nekaj najboljšega, kar si lahko zamisliš, včasih pa si tako zdelan, da vse skupaj postane služba. Ampak mislim, da je z vsem tako, tudi če delaš od 9 h do 5 h v neki pisarni, si včasih zadovoljen, včasih pa čisto povožen. Ampak to je pač služba in mislim, da je nemogoče pričakovati, da bo delo ves čas le 100 % zabava. Ampak lahko rečem, da imamo resnično srečo, da imamo takšno službo. Zelo redko imaš možnost, da se lahko izražaš skozi svojo strast in je to tvoj poklic. Vsaj jaz sem zelo vesel, da to lahko počnem.

Perttu: Mislim, da se je pred približno 2 letoma, pravzaprav med ustvarjanjem tega albuma, zgodilo nekaj zelo pomembnega. Čutim, da smo globlje dojeli, kako pomembno je skrbeti drug za drugega v skupini, ker če smo ločeni, kot recimo zdaj … Paavo in Eicca, ki me sovražita …

Mikko: Mene tudi!

Perttu: Potem je zelo težko biti v istem avtobusu. [nasmeh] Hočem reči, čutim, da smo si nekako zastavili skupne cilje za prihodnost in občutek imam, da smo kot skupina vsekakor namenjeni v tej smeri. Razumemo se v svojem bistvu in na enak način razmišljamo, kje se vidimo v prihodnjih letih, zato je vse skupaj še prijetnejše. Zagotovo smo enotni kot skupina.

In se super razumete in …

Perttu: Ja, in vse se je začelo, ko smo si skupaj ogledali Goro Brokeback [smeh].

Mikko: Ja! [smeh] Zato zdaj nosim to srajco.

Perttu [resno]: Včasih mi dajo kak korenček. Nahranijo me… občasno.

Na vsakem vašem koncertu je z odra čutiti vašo energijo in moč, kljub natrpanemu urniku in potovanjem in vsemu temu se publiki vsakič znova razdate do konca, kako vam to uspeva?

Mikko: Zame je glavni razlog, da hodim po turnejah in sem stran od doma, čas, ko sem na odru. Trapasto bi se počutil, če na odru ne bi dal vsega od sebe, ker je prav to razlog, zakaj smo tu in v tem najbolj uživamo, če smo 100 % pri stvari. To je nekako zelo intimen trenutek s publiko in če vanj vložiš vse svoje moči, si vedno poplačan.

Glede na vaše intenzivne nastope me prav zanima, kako dolgo življenje učakajo vaša čela, a preživijo vse to?

Perttu [nasmeh]: Ja, presenetljivo. Že kakšnih pet let imam istega. Seveda smo se naučili tudi uporabljati svojo moč na drugi način, da ne počnemo stvari preveč na silo.

[V tem trenutku Mikko opazi, da ima Perttu nohte, obarvane v leopardjem vzorcu.]

Mikko: Kako si pa to naredil?

Perttu: To so čarobni nohti. Skombiniraš dve barvi in ena se tako razkropi. Ena prestraši drugo.

Mikko: Katero daš prej?

Perttu: Zeleno. Imam različne … imam vse barve mavrice.

Mikko: Okej, torej črna izgine?

Perttu [gestikulira]: Ja, čisto tako … povsem … in prav vidiš, kako naredi bzzzt.

Perttu: In kje smo ostali? Ja, glavni razlog, da ne uničujemo več inštrumentov, je ta, da ne igramo več utrgani, kot smo to počeli leta nazaj.

Mikko: Čeprav izgleda precej grobo… je to nekako zaigrano. Mislim, da mora biti cela reč utrgana, tako da nisi prepričan, da stvari ne boš prignal čez rob. Po mojem gremo pri nastopu vedno do skrajnosti, včasih morda celo prek.

Še zadnje vprašanje. Apocalyptica obstaja že 15 let, je kakšna možnost, da bomo v bližnji prihodnosti dobili konkreten koncertni DVD?

Mikko: Vedno je možnost. [smeh] O tem smo se že pogovarjali. Ravno danes smo pravzaprav nazadnje govorili o neki možnosti, da bi nekaj posneli. A radi bi to naredili, kot se spodobi. Vsekakor smo zelo ponosni na nastop, s katerim se predstavljamo na tej turneji, je zelo teatraličen in prikazuje naš bend na raznolike načine. Danes je oder žal tako majhen, da ni videti kulise ne ničesar… Skratka ja, naredili bomo en DVD.

Super, torej se imajo vaši oboževalci še nečesa veseliti. Najlepša hvala za čas, ki ste mi ga namenili, in želim vam odličen koncert.

Izvedla, napisala in prevedla Tanja Orešnik za SonataPHOTOGRAPHICA

Še nekaj utrinkov iz koncerta, foto: JURE FRELIH – SonataPhotographica

RockTheStage v sodelovanju z RockLine.si, nastalo je tole:

Vrhunski glasbeni virtuoz in slovenski kitarski odličnjak Grega Habič je po treh izdanih albumih le uspel sestaviti svojo spremljevalno ekipo, s katero je pripeljal svojo unikatno glasbeno avtorsko vsebino naposled iz studia na slovenske odre. Ljubitelji kitarskih herojev tipa Joe Satriani in/ali Paul Gilbert že veste o čem bo to pot govora. Jeseničan Grega Habič je s svojo umetniško vizijo definitivno izjemna osvežitev slovenskega glasbenega prostora, pa čeprav se na žalost tega pri nas zaveda le peščica rockovskih navdušencev. V tujini so namreč takšne glasbene ekipe, kot je pri nas Grega Habič Band, najbolj čislane in spoštovane.

RockLine: Potem ko si izdal svoj tretji album “Self Destruct Sequence” maja 2009 (RockLine recenzija TUKAJ, op.p.), si pričel s formiranjem skupine. Kako se je oblikovala ekipa glasbenikov okrog tebe?

Grega: V bistvu so me drugi nekako pahnili v to.  Glasba je precej kompleksna, zato je težko pravzaprav najti prave ljudi, ki ti pristopijo in izkažejo nek interes in angažiranost, da se udejstvujejo v njenem preigravanju.  Največ težav sem imel z iskanjem basista. Šele Lipnik od zasedbe Negligence mi je predlagal Mateja Sušnika, ki se je potem priključil poleg. Hecno pri vsem tem je bilo, to da kolikor so Mateja vsi hvalili, da je zelo kakovosten basist, zanj pred tem v življenju še nikdar nisem slišal. Po prihodu Mateja v ekipo se je že takoj na prvi vaji začutilo, da gremo na nek višji nivo.

RockLine: Kako sta prišla na isto valovno frekvenco s Klemenom Gasarjem, kako se je on priključil tvoji ekipi?

Grega: Gasar prihaja tako kot jaz iz Jesenic. Z njim sva imela najprej dva meseca individualne vaje, da sva vse naštudirala. Preden je pričel sodelovati z menoj, ni igral nič drugega kot metal. Sam oblikujem svoj pristop tudi na konkretni podlagi jazz akordov. Te dimenzije pa Gasar ni imel v začetku, zato je bilo treba več časa, da sva se popolnoma ujela.

RockLine: Sestavil si v zelo kratkem času ekipo, ki preigrava instrumentalni kitarski rock in po videnem ter slišanem, dosega za moje pojme rang svetovne špice. Tudi izvajanje albuma in studijskega materiala v živo je izredna rekapitulacija.

Grega: V kolikor te kvalitete ne bi dosegali, da ne bi bil zadovoljen s tem kar skupina razvija na odru, mi verjemi, da nas ne bi videl na nobenem koncertu. A smo veliko vadili. Od maja letos pa do oktobra vsaj enkrat na teden. Pri tem je Blaž Soklič fenomen. Tako kot Klemen, tudi Blaž v življenju ni igral drugega kot metal, a doma sploh vadil ni preden je prišel na naše vaje. Ta človek je neverjetno talentiran, takoj je dojel vse kar se zahteva od njega.

RockLine: Glede na to, da niste veliko predihali v tej zasedbi na odru, pa delujete zelo sproščeno in obenem na moč homogeno.

Grega: Vseskozi sem fantom govoril, da ne smejo na odru stvari jemati preveč resno. Vselej mora biti namenjeno nekaj pozornost zafrkljivosti na odru. Itak cela rock glasba temelji v končni fazi na zdravi meri zajebancije. Mi to dosegamo zelo  spontano, ker so se med nami spletle pristne vezi že na vajah in se zelo dobro ujemamo. Mnogo bendov pa te štose na odru odigra in so zrežirani, to pa meni resnično ni všeč. Bistvo je da ljudje, ko nas opazujejo začutijo to v ozračju z odra, saj je to temelj na katerem gradiš most relacije med skupino in publiko. Govorim o zdravi relaciji, nezlagani, pristni. Glede sproščenosti, lahko dodam tudi to, da je to glavni ključ do zabave. Ti moraš doseči to, da uživaš na odru, ko izvajaš glasbo. Tako se dogaja nam, ko igramo nek komad, da vpletemo določene stvari poleg, ki jih nasploh prvikrat igramo ravno takrat. Pred tem jih nikoli nismo. To se recimo zgodi povsem spontano na koncertu. In to nas dodatno zabava. Za nas je zelo pomembno tudi to, da si vseskozi puščamo vrata manevrskega prostora odprta. Neka skladba lahko tako dodatno zrase na odru, pa se o tem kako bo zrasla, pred tem noben od nas ne sprašuje. Tako ohranjajo naše točke veliko privlačnost, ko jih izvajamo v živo, saj vselej zvenijo nekoliko drugače. Vedno jih nekoliko drugače odigramo. Lahko rečem, da se te skladbe posnete v studiu, potem naknadno še naprej razvijajo in rastejo, nekako zorijo. To je tako imenovana umetniška svoboda, ki si jo moraš znati izboriti.

RockLine: Si se kdaj skušal obrniti na pomoč v tujino, pri iskanju ustreznega preboja?

Grega: Nekaj podobnega mi je predlagal že Jernej Vene iz Vala 202 v najinem pogovoru, moraš pa imeti na matrici pripravljen CD. Ni več tako kot včasih. Danes moraš storiti vse sam, založba pa ti pač pomaga kolikor ti, pri distribuiranju CDja. To velja za v tem primeru, našem. Če se osredotočim le na kitarski rock.

RockLine: Pa tuji glasbeniki?

Grega: Seveda. Tu je Jesse Adams. Z njim veliko sodelujeva ves čas.  Vendar pa njega pripeljati v Slovenijo, je utopija. Tudi sam se ne more pohvaliti ravno nad rožnatim stanjem kar se financ tiče, podobno kot jaz. V ZDA še močneje občutijo recesijo kot pri nas. Jesse bi moral denimo pustiti službo, da bi prišel igrati v Slovenijo z mano. Ko bi se koncerti zaključili, bi moral nazaj v ZDA, medtem pa bi ostal brez službe. V teh časih resnično to niso šale. Je preveliko tveganje. Veliko bliže poti v Slovenijo je recimo Glenn Snelwar, član zasedbe Gordian Knot. On mi je posnel akustične kitare za skladbo Irreversible Damage. Igra pa tudi v skupini At War With Self, sodeloval je z basistom Dream Theater Johnom Myungom. On dela precej z akustiko in na naslednjem albumu ga želim intenzivneje privabiti k sodelovanju. Sva v dogovorih. Odigra ti vse kar hočeš, tudi mandoline.

RockLine: Kakšen pa bo kaj novi album, imaš že kakšne ideje, vizijo?

Grega: še več različnih instrumentov bi rad vključil v zvok, pa tudi vokalov. Polovico sledečaga albuma, bo prav gotovo vokalnega. Ne izključujem tudi obilice rap-anja.

RockLine: Moj občutek je da so vključki rap-a na tvojih dosedanjih delih zelo uspešne glasbene poteze.

Grega: Da. Z Jessejem se je to odlično dopolnilo. Na tem se bo več delalo. Besedila bo sestavil Jesse. In četudi je rap-a, piše zelo dobra besedila, ki nosijo močna in udarna sporočila.

RockLine: Kako pa se odziva kaj javnost na pojav nove skupine v slovenskem glasbenem prostoru – v tem primeru tvoje skupine?

Grega: Odzivi so dobri za enkrat. Zavedal sem se, da ne bo nikakršnega učinka, v kolikor ne bomo stopili na odre.  Odkar nastopamo v živo ve precej več ljudi za mojo glasbo, kot prej. Po večini prejemamo zelo pozitivne kritike in sprejeme odobravanja. Sprva je bilo mišljeno, da se bomo na odru združili le enkrat, potem pa smo dobili več koncertih ponudb, kar me je dokaj presenetilo, da vseeno vlada takšno zanimanje za vrsto glasbe, kot jo gojimo sami.

RockLine: Že ko smo opravljali naš prvi intervju s teboj ob izdaji tvojega tretjega albuma, je bilo fascinirajoče dejstvo, to, kako je mogoče da se nekje v neki sobi nahaja za štirimi stenami genij in ga odri ne vidijo.

Grega: Hja veš, moja filozofija je taka, da ne bi šel na oder z enim izdanim albumom, ostalo pa igral priredbe. Prav tako pa moraš ti izdati dovolj materiala, tako da imaš vsaj ene 15. komadov dovolj dobrih, dovolj kakovostnih, da jih lahko konstantno rotiraš v poljubnem koncertnem repertoarju. Ne vidim motiva preigravanja priredb v smislu mašila koncertne minutaže, saj imam sam svojega kvalitetnega avtorskega materiala na pretek.

RockLine: Zanimivo je da ste pravzaprav prva prava slovenska skupina, ki goji prav ta jamm kitarski rock pristop z obilno malho solo eskapad.

Grega: Da to je zanimivo. Pa imamo pri nas ogromno odličnih kitaristov. Recimo Mark Lemer in Bor Zuljan, vendar ne en ne drugi, nista pustila posebnega ustvarjalnega pečata po avtorski plati.

RockLine: Bi se našel v vzporednici, če bi ti rekel da si nekakšen slovenski ekstrakt Paula Gilberta?

Grega: V bistvu je Paul Gilbert meni osebno še najbližji od vseh teh super kitarskih herojev. Od vseh še najraje prisluhnem prav njemu.

RockLine: Kako se boš lotil snemanja novega albuma? Boš znova deklica za vse, kot na prejšnjih treh albumih?

Grega: Ne to pot sem si stvari zamislil drugače. Bobne in bas kitaro želim, da mi posnamejo glasbeniki. Novega materiala pa je za enkrat že dovolj, tako da to ni problem. Potrebno ga je le še zabeležiti. Vendar pa v studiu ne bom snemal z ljudmi iz zasedbe, ki koncertira z menoj na odrih. Za album pa bom potreboval kako leto, da ga spravim od sebe. Torej od začetka, ko se material spravi v neko surovo obliko, pa do izdaje albuma v njegovi fizični obliki. Za enkrat pa potekajo dogovori, kdo vse bo sodeloval na albumu, zato naj imena ostanejo še nekaj časa dobro varovana skrivnost.

RockLine: Kako pa ocenjuješ v splošnem dejstva, da je kitarski-instrumentalni rock nekako shodil tudi dokončno v Sloveniji. Poleg Grega Habič Band, je tu recimo Uroš Planinc Group, Matej Sušnik je izdal samostojni studijski album, Cveto Polak pripravlja svojega,…

Grega: To je vse super. Lahko samo rečem, da končno! Matejev album je itak prva liga. Ta poba lahko vse odigra kar hočeš, pa komaj jih šteje 23. let. Nev vem zakaj je sicer Cveto tako dolgo odlašal z izdajo albuma, ker je tudi njegov dosežek izreden, material pa je bil nared že davno za izdajo. Pravzaprav je očitno nas nekaj tu v Sloveniji, ki dejansko postavljamo temelje takšni glasbi, ki je že več desetletij visoko čislana in spoštovana v svetu! A za to se moramo boriti za enkrat povsem sami. Nobena slovenska založba te ne bo podprla. Hecno je tudi to, da podpore založbe ne potrebuješ, za tistih nekaj ljudi, ki bo tvojo ploščo nabavilo. Pogled na vso situacijo, pa se kaj hitro spremeni, ko se ozreš preko meje Slovenije, zato je vredno vztrajati.

intervju vodil: Aleš Podbrežnik (Rockline.si)

besedilo uredil: Aleš Podbrežnik (Rockline.si)

foto: Jure Frelih – SonataPHOTOGRAPHICA

Avtorica: JASMINA JESSA HLAJ

»Če smo na stage-u, bomo žgali!«

Inmate, 23. 12. 2010 – intervju

Velenjski metalci Inmate so bili na predbožični večer ena od skupin, ki je nastopila na festivalu Napalim ti dedu v ljubljanski Menzi pri koritu. Petčlanska zasedba ima za seboj polno leto nastopov tako v tujini kakor tudi na rodnih tleh, trenutno pa je njihov glavni fokus snemanje prve plošče. Pred koncertom 23. 12. 2010 sem se pogovarjala z večino članov. Če bi sama ustvarjala v kaki glasbeni skupini, bi se z intervjuja nedvomno vrnila z novimi vzorniki glede predanosti delu in profesionalizma. Fantje so ta vtis upravičili tudi na sledečem koncertu, kjer so izvrstno odigrali svoj del festivala in kljub temu, da je bil ta (pre)kratek pustili nespregledljiv in močan vtis. O svoji zanimivi in posebni glasbeni poti pa so povedali sledeče:

Najprej bi začela s povsem splošnim vprašanjem. Živim z neko predstavo, da je po duši Velenje skupaj s Šaleško dolino eden najbolj rock’n'roll predelov v Sloveniji. Kakšen je vaš komentar na to?

Aleš: Da, v bistvu je. Sicer je bilo včasih ogromno bendov tam – od rock’n'rolla do metala in hip hoperejv. Sedaj pa je vse malce zamrlo, ali pa mi mogoče nismo več toliko prisotni. Tudi generacije se menjavajo, veliko bendov je nehalo igrati, sicer pa so ljudje rockerski, da. Publika je zainteresirana.

Sašo: Velenjski MC ima dober sloves kot prostor. Tehnično je odličen prostor za koncerte in bendi zelo radi hodijo tja igrati. Stalno se kaj dogaja in žanrsko je zelo raznoliko. Je tudi nekaj večjih festivalov. ŠŠK (Šaleški študentski klub op.p.) prireja DMK (Dnevi mladih in kulture op.p.), Kunigunda in SmallFest so trije taki, kjer pride do izraza ta rockerska scena.

Aleš: Pa sedaj se v Velenju formira krog ljudi, ki dosti dela na tej sceni. Bilo je precej problemov s prostori za vaje in tudi na tem področju se ureja probleme. Menim, da bo pestrost na velenjski sceni kmalu spet taka, kot je bila še pet, deset let nazaj. In morda znajo tudi kakšni od starejših bendov presenetiti.

Zdi se mi, da se vam je v letošnjem letu ogromno dogajalo. Naj omenim le nekaj dogodkov, npr. uspešno ste opravili natečaj za Rock Otočec, igrali ste na Rock The Lake v Avstriji, vrhunec pa je bil verjetno support Dark Tranquillity na njihovi evropski turneji. Se kdaj v mislih vrnete nazaj z nekim entuziazmom zaradi teh dogodkov?

Sašo: V bistvu ne. To so bolj sprotni občutki in potem si želimo le nadaljevati in narediti še več, kot smo že naredili.

Aleš: Pri bendu je tako, da gledaš vedno par mesecev v naprej. Za vse te reči zvemo dosti časa prej in to glavno evforijo doživljamo takrat, ko zvemo, da je špil potrjen. Je pa bil naš cilj za 2010, da začnemo malo več po tujini igrati in če sedaj pogledamo nazaj, se je tako izšlo, da smo imeli teh špilov veliko več, kot smo mislili in to dobre špile.

In kako je bilo nazadnje, ko ste bili v Bluesiani v Avstriji?

Sašo: Osebno nam je bil koncert zelo dober. Iskreno rečeno, je bilo obiskovalcev največ dvajset, ampak mi, če smo na odru, bomo žgali, ne glede na to. Če si samo enega tam prepričal, si naredil dovolj.

Aleš: Nam tudi to veliko pomeni, da nas je ta organizatorka, ki nas je kontaktirala, prišla že večkrat gledat v Slovenijo. Na Graviton Festu se je nad nami navdušila in rekla, da nas želi v svojem klubu. Sicer pa ta klub ni povsem orientiran v metal sceno.

Sašo: Sicer pa smo se tam pogovarjali z ljudmi in so rekli, da je na avstrijskem Koroškem postal na rock sceni velik problem. Da koncerti kar nekako ne zaživijo več.

Aleš: Pa pojavljati se moraš, to je dejstvo. Mi si ne delamo utopij, da bo prišel nek bend brez plate v tujino nekam in bo imel razprodano dvorano.

Kaj pa razlika v publiki na metal sceni tujina vs. Slovenija?

Aleš: Publika je vsepovsod fajn. Nas je pa letos najbolj presenetil Zagreb. Nismo si mislili, da je tam metalska scena tako močna.

Sašo: Tudi po koncertu so nas ustavljali in nam čestitali.

Ste bend z zgodbo v smislu frontman–nefrontman–frontman. Bili ste produktivni tudi inštrumentalno, medtem ko ste pevca še iskali.

Sašo: Da, to nas je reševalo, da smo delali glasbo, spreminjali komade in igrali tudi ko nismo imeli pevca.

Aleš: Tudi, ko nas drugi bendi sprašujejo, kako smo se držali brez pevca, vedno pravim, da ne smeš stati na mestu. Moraš delati, se pojavljati, da te ljudje opazijo.

No, in potem ste dobili frontmana. Kako je bilo pa potem? Verjetno je bilo treba kaj prilagoditi, spremeniti, napisati besedila?

Aleš: Ni bilo toliko komplikacij. Za nekatere komade so besedila že bila, malo se je spreminjalo, dosti se je tudi ohranilo. Smo pa vedno želeli en feedback tudi od osebe, ki je prišla na novo v bend. Rekli smo Miku (frontman op.p.), naj pove, kaj mu ustreza, kaj ne. Bistvo je, da nismo tak bend, ki bi deloval tako, kot bo en govoril. Želimo, da vsak iz benda da nekaj zraven, tak koncept nam najbolj ustreza in iz njega gradimo.

Trenutno snemate svojo prvo plato. Kaj lahko na njej pričakujemo?

Andrej: Komadi, ki jih sedaj snemamo, so komadi iz katerih je Inmate v bistvu nastal. So pa toliko prirejeni, da jaz vseeno rečem, da so to v bistvu novi komadi, ne stari. Če kdo pozna stare komade, bo hitro opazil, da je razlika precejšna. Tudi zaradi vokalista so bile potrebne spremembe pa sčasoma tudi sam drugače slišiš komade. Ravno zato so sedaj komadi povsem drugačni, tudi bolj poslušljivi, boljši.

Lahko že poveste naslov in kdaj bo izdana?

Vsi: Free At Last. Simbolno ime zaradi vse sage, ki se je dogajala okrog te plate. Tisti, ki nas spremljajo vedo, da smo bili že pred leti v studiu in ko bo sedaj končno izdana, nas bo to osvobodilo.

Plan je, da izide do poletja. Ampak bomo videli. Delo poteka tako, da si ne postavljamo nobenih časovnih okvirov, da ni pritiska, ker želimo kvaliteto.

Žanrsko se ne opredeljujete, zase pravite, da igrate Inmate metal, me pa vseeno zanima od kod inspiracija?

Sašo: Kot smo rekli. Vsak da zraven nekaj svojega.

Aleš: Da, pa odraščali smo s to glasbo. Vsi že od otroštva poslušamo metal in imamo med sabo raznolike okuse. Se pa med seboj konstantno informiramo, če kdo kak nov bend odkrije.

Sašo: Glede samih komadov pa moramo povedati, da je avtor večine Andrej. To je več kot 90 odstotkov. On je talent za ideje, ko pride pa do procesa izdelave komada pa združimo še vse naše ideje in skupaj premlevamo.

Andrej: Po korakih je potrebno delati, po neki naravni poti in brez forsiranja.

Kakšni so plani potem, ko bo plata posneta?

Sašo: V glavi je samo ena velika beseda – promocija.

Aleš: Naša velika želja je, da ne bi ostali omejeni na Slovenijo. Želimo si prodreti tudi v tujino.

Sašo: Bazo moraš imeti, Slovenijo imamo v srcu in smo vedno veseli povabila na špil, da nam je tujina želja, pa tudi ne skrivamo.

Na internetu imate objavljen poseben film No More Fear z bruhalcem ognja in nepredvidljivim dogodkom v zvezi s tem (povezava: http://www.youtube.com/watch?v=7wDT9Btp3a8). Kakšna je zgodba za tem posnetkom?

Sašo: Urbana smo imeli prvič z nami na Rock Otočcu in nas je zelo presenetil. Njegov vpliv na koncertu je bil neverjeten. Ko je začel bruhati ogenj, so se v hipu nagnetli fotografi pod odrom. No, ta zgodba se je pa zgodila v Šoštanju, kamor smo ga tudi povabili. Pogoji so bili res težki. Ko smo se dogovarjali, smo mislili, da bo drugačna situacija in ko smo videli sceno (koncert se je izvajal v šotoru op.p.), smo ga že hoteli odpovedati, pa je rekel, da bo vseeno sodeloval, ker je vajen tudi težjih pogojev. Za nastope uporablja poseben vosek in očitno mu ga je malce kapnilo za vrat – pa se je zgodilo. Se je pa povsem profesionalno rešil iz situacije in nadaljeval, kot da ne bi bilo nič.

Ste bend, ki pravi, da je live energy to – to. Ali lahko v letošnjem letu izpostavite kak koncert, kjer je ta energija najbolj prišla do izraza?

Mike: V Velenju na Graviton Festu. Tam smo tako zažgali in vzdušje je bilo tako, da se je dimni alarm vklopil sam od sebe. Čeprav ni bilo nikjer ognja in ravno med zadnjim komadom. Sicer pa na Dunaju in v Zagrebu pred Dark Tranquillity, kjer ljudje niso vedeli, kdo smo, in smo jih prepričali. V Zagrebu so se tudi tehniki za nas zelo potegnili, tako da smo imeli tudi sound odličen.

Kakšni pa so sicer vtisi po tej turneji s tehnične plati?

Mike: S strani vodje smo dobili natančen spisek, kakšna so pravila. In tudi mi se vedno pozanimamo, kaj lahko in kaj ne. V tem primeru je bil Aleš glavni pri tem in mislim, da nobena predskupina ni bila tako angažirana kot mi z Alešem na čelu. Sicer je potem izpadlo, kot da smo zelo zahtevni, ampak ko smo se v živo videli, je bila situacija povsem drugačna. Pohvalil nas je, da smo najboljša, najbolj profesionalna predskupina od vseh, ker smo se vseh pravil strogo držali.

Imate na novoletni večer kak koncert?

Mike: Ne, danes je.

Vsi: Danes zaključujemo to desetletje (smeh).

Bi za konec še kaj dodali?

Vsi: Hvala za intervju in za priložnost. In hvala vsem, ki nas podpirate pri našem delu. Bralcem želimo prijetne praznike in srečno novo leto.

Jaz vam pa želim vso srečo pri Eeaster Bang natečaju. (Trenutno še poteka in če želite glasovati za Inmate, sledite povezavi: http://www.facebook.com/event.php?eid=113245852078703&ref=mf)

Foto: Tilyen Mucik

Avtorica intervjuja: JASMINA JESSA HLAJ

»Če ljudje plešejo, migajo z glavo, stiskajo ustnice, se derejo, pojejo, skačejo – potem je bil namen dosežen«

O zasedbi The Toronto Drug Bust se je že pisalo, še posebej veliko pa prav zadnje čase, ko so se ob izdaji prvenca Enfant Terrible odpravili na decembrsko turnejo po Sloveniji. Ta se ni še čisto končala, čaka jih namreč še zaključni koncert 3. februarja 2011 v Kinu Šiška. Slovensko-finska rock’n'roll naveza se uspešno spogleduje tudi s tujino, kjer so že dobitniki nekaterih mednarodnih nazivov. Več o tem pa v spodnjem intervjuju z idejnim vodjo in frontmanom Izakom Koširjem, čigar anagramski umetniški nadimek se glasi Sir Izak K.O..

Foto: Anže Godec

Kaj je bil tvoj glavni motiv/razlog, da si se lotil projekta TDB?

Glavni motiv je bil, da sem nekega dne ugotovil, da še zdaj nisem posnel albuma. To je nekaj, kar sem si vedno želel. In ker nisem imel sreče z bendi, sem pač “rokenrol” kot tak opustil. Nisem pa opustil pisanja glasbe ter komadov in v teh letih se je nabralo res veliko. Kar kričali so po utelešenju, tako da sem jim – s pomočjo Ramija Helina in še nekaterih drugih glasbenikov – dal življenje. Šli smo se bogove, hehe …

Za koga bi rekel, da je najbolj zaslužen (poleg tebe kot idejnega vodje), da je projekt uspel priti do trenutne stopnje?

Najbolj zaslužen je tisti, ki me je inspiriral – torej, če se spomnim začetkov … bi to najbrž bil kak John Lennon oziroma The Beatles, ki smo jih z bratom in prijatelji poslušali še v vrtcu – via naši starši, seveda. OK, fotr nima posluha za glasbo, ga je pa vedno imela mama, stric, pa še bi se jih našlo. Vse ostalo je le stvar naključij ali usode in pa pripravljenosti, da nekaj dokončaš – torej: dela.

Nekje si omenil, da čutiš globoko povezanost s Torontom, čeprav tam še nisi bil. Ali lahko ubesediš, kaj je tisto, kar te na ta kraj tako veže?

Nisem še točno ugotovil, kaj mene osebno veže na Toronto. Sem pa prepričan, da enkrat v prihodnosti bom.

Ali ta navezanost sovpada z željo, da bi tja dejansko šel, se morda celo odselil?

Kakor mi je povedal Neil (Leyton, op. p.) je Kanada postala dolgočasna država, primerna za upokojitev. Njegovi presoji zaupam, zato je moj odgovor – ne. Sem pa že večkrat razmišljal o Londonu – tam se počutim kot doma.

Glede na to, da to ni povsem slovenski projekt, je izražanje v angleščini dokaj logična poteza. Kakšno je sicer tvoje mnenje o slovenskem jeziku v rock glasbi?

Če delaš glasbo (samo) za slovenski trg, potem poj v slovenščini. Če ti to ne odgovarja, pa poj v angleščini. Res pa je, da se z angleškim jezikom težje prebiješ na radijske valove. To je nekaj, na kar večkrat opozarjajo radijski uredniki. Ampak moja oziroma naša pot je že sama po sebi nekonvencionalna, zato se ne bomo ravnali po nobenih smernicah.

Bi v drugačnih okoliščinah spesnil tudi kaj v slovenščini?

Mislim, da sem v slovenskem jeziku do zdaj napisal en komad. Ampak ne vem točno, kam bi ga dal, zato je nekje na čakanju. Ko primem v roke kitaro iz mene nekako naravno prihajajo angleške besede. Najbrž zaradi glasbe, ki jo poslušam – očitno sem se v rokenrolu naučil izražati skozi angleščino. Res pa je, da sem pa poezijo vedno pisal v slovenščini … Kakšna je torej moja diagnoza (smeh)?

Menda ste posneli skupno 12 komadov. Čemu ste jih na prvenec vključili le 9?

Ja, posname se jih vedno več, kot uporabi. Enega je Rami snemal že skoraj z eno nogo na avionu. Proti koncu nas je malo preganjal čas. Eno smo izpustili, ker je bil v osnovi komad Richa Raganyja in nekako v Ljubljani nismo mogli poustvariti atmosfere, kot je bila na londonskem posnetku, pri drugi nekako vokali niso bili na mestu – vse skupaj je bilo prehitro, za tretjo pa se pravzaprav ne spomnim, katera je sploh bila …

Sir Izak K. O. imaš kakšno posebno taktiko za nego glasilk? Surova jajca ali kaj temu podobnega?

Jack Daniels (smeh). Načeloma samo ne smeš biti preveč skrokan, utrujen, hripav in prehlajen, pa gre!

V Mariboru ste imeli dvojni koncert z Eskobars. Simpatizirate morda tudi z idejo o kakem festivalskem nastopu (Rock Otočec ipd.)?

Računamo, da bi prihodnje leto – poleti – čim več nastopali ravno na festivalih.

Med svojimi vplivi oz. všečnimi izvajalci omenjate med drugimi zasedbo MGMT, ki je pred kratkim nastopala v Mariboru. Je njihov živ nastop dosegel pričakovanja? So mogoče s čim celo presenetili ali pa morda razočarali?

MGMT imajo pod vsem tem psihedeličnim disco bliščem predvsem dobre komade. Andrew je odličen komponist, ima izrazito dober čut za melodiko in piše zanimiva besedila. Pesem je dobra, če je dobra že samo s kitaro in vokalom. Ko sva se pogovarjala, se je s to tezo strinjal, hehe … Sicer pa nastopi na odprtem ponavadi niso znani po najboljšem ozvočenju. Tokrat mi je bilo dovolj že to, da so sploh prišli v Slovenijo, saj – če ne bi bil sponzorski koncert – jih najbrž k nam ne bi bilo še nekaj let oziroma morda nikoli. Podarjenemu konju pa se ne gleda v zobe, kajne?

Kako bi ocenil odziv na turneji do tega trenutka?

Če ljudje plešejo, migajo z glavo, stiskajo ustnice, se derejo, pojejo, skačejo, potem je bil namen dosežen. Pa če jih je 40 v kakšnem majhnem kraju ali več v kakšnem večjem. Pa če dogaja enemu, dvema ali pa večini. Če lahko to sprožiš v nekomu, potem je bil namen dosežen.

Kakšni so plani skupine po zaključku turneje, ki bo v Lj. 3. 2. 2011?

Po zaključku turneje, sledi drugi del turneje, hehe … O tem pa več po 3. februarju, ko bomo z nekaj gosti in Ramijem Helinom nastopili v Kinu Šiška.

S tujino že od samega začetka sodelujete, konec koncev ste slovensko-finska naveza. Ste tudi sveži zmagovalci mednarodnega tekmovanja na portalu Somojo. Iskrene čestitke J Poleg konkretnih nagrad, ki jih naziv prinaša, kaj si obetate od zmage? Morda širše odprta vrata za kako turnejo/nastop v tujini?

Upamo, lepo bi bilo. Mi smo za. Čas bo povedal svoje.

Avtorica intervjuja: JASMINA JESSA HLAJ

»Vi ste naša družina«

Helstar, 13. 12. 2010 – intervju

Foto: ROBERT LIPEJ SAMARIN

Po odličnem koncertu, ki so ga v ponedeljek 13. 12. 2010 priskrbeli Helstar, si je skupina vzela čas tudi za nas. Navkljub težavam, s katerimi so se morali soočiti, ker se je basistu Jerryju Abraca razlil slepič in je bil primoran izpustiti koncert, so ostali člani odigrali svoj del profesionalno in energično. Kakopak, Jamesu je Slovenija drugi dom in energija, ki je vela z odra, je bila izjemno domačna. In taka se je nadaljevala tudi v pogovoru s frontmanom Jamesom Rivero ter kitaristoma Larryjem Barraganom in Robom Trevino.

Najprej o Jerry-ju. Imate sveže informacije, kako je z njegovim stanjem?

James: Menda je uspel iti na operacijo in se nam bo že pridružil na naslednjem koncertu ter nadaljeval turnejo z nami.

(Kasneje se je izkazalo, da Jerry vendarle ne bo mogel odigrati turneje do konca, zato ga bo nadomestil Matej Sušnik iz skupine Metalsteel op.p.)

Je bil to prvi koncert, ki ga je izpustil?

James: Da, edini!

Čestitam, vseeno ste imeli super koncert.

James: Hvala. To je bila ena najtežjih stvari, ki smo jo morali storiti.. To je bila res težka situacija. Peljal sem ga po celem Münchnu, da smo končno našli pravo bolnišnico. Nisem vedel, kje sem. Ob osmih zjutraj, sredi prometa, Jerry pa zadaj v bolečinah. V tri različne bolnice smo šli, preden smo končno našli pravo.  Ena izmed njih je bila psihiatrična (smeh), ena pa porodnišnica. Jerry pa je ves v bolečinah še vedno stresal šale na račun teh napačnih bolnic.

James, zate vemo, kakšni so tvoji občutki glede Slovenije, saj jih ne skrivaš in si pravzaprav pol Slovenec. Kaj pa ostali člani banda. Kakšno je vaše doživljanje?

Larry: Obožujem jo. Nazadnje smo tukaj igrali v Kranju in je bilo izvrstno, tako da sem vedel, da bo tudi danes super večer. Ni nas razočaral.

Rob: Je bil pa zelo čustven koncert to za nas. Ves čas smo imeli Jerryja nekje zadaj v mislih. Kako se bo vse izšlo. Vse, kar smo lahko storili je bilo, da smo igrali na polno.

Torej ste z današnjim šovom zadovoljni?

James: Da. Seveda nismo pozabili na Jerryja, ampak smo morali storiti, kar je bilo treba. Smo se pretvarjali, kot da je z nami. Še nikoli se nismo soočili s tako situacijo. Smo imeli že vaje brez njega. To je v redu, ampak za koncert, smo bili pa najprej rahlo zmedeni.

Larry: Da. Takoj, ko smo izvedeli, sem pomislil, da bi pa jaz igral bas, vendar smo potem vseeno raje odigrali z dvema kitarama.

James, resnično me zanima, kaj je na Metalsteel tisto, da si izmed vseh bendov izbral ravno njih za svoj Sabbath Judas Sabbath projekt?

James: Dežela. Ko sem iskal evropski bend za ta tribute projekt, sem doživel velik uspeh prav v Sloveniji. Zelo zanimivo je bilo prvič, ko sem bil tukaj z Vicious Rumors na Metal Campu. Takrat so vsi promotorji govorili, da sem jim jaz najbolj pomemben. Tega nisem razumel. In tudi bendu ni bilo jasno. In takrat se je zgodilo, da je enega oboževalca malce odneslo in je skočil na oder ter rekel: »Danes vas bom jaz napovedal!« Rekel sem: »OK. Kul!!« Nakar je v vašem jeziku napovedoval in na koncu rekel ves kričeč: »Helstaaaaaar!!!!« (smeh) Tako nekako se je začelo. Takrat sem se zavedel, da je to država, ki resnično ceni, kar sem kadarkoli v življenju naredil. Okolje, ljudje, drugačna energija. Vse mi je všeč.

Od vseh držav, kaj bi rekli? Kje so ljudje najbolj iskreni oziroma zvesti metalu?

Larry: Oh. To je pretežko.

James: Ja, je težko. Ampak vi ste vsekakor pri vrhu. Imeli smo tudi kakšne odlične večere v Nemčiji.

Rob: V Evropi se res čuti ta ljubezen do glasbe. V celi Evropi, pravzaprav.

In kako je drugače v ZDA?

Rob: Vse je nekako razpršeno.

Larry: Lahko bi rekli, da so množice nagnjene predvsem k trendom. Tu pa ni tako. Ljudje so veliko bolj zvesti temu, kar jim je res všeč.

James: So taki tudi v ZDA. Ampak na splošno, so zelo pod vplivom medijev. Odvisno tudi od kraja, seveda. So kraji, kjer smo res popularni, imaš pa prostore, kjer je ljudem povsem vseeno za take bende, kot je naš. Prišlo bi največ pet ljudi, denimo.

Larry: Glede te evropske turneje pa lahko rečem, da so bili vsi koncerti izvrstni.

James: Da. In današnji večer je bil prav poseben. To sem ves čas govoril skupini. Da bo v Ljubljani najboljše. Seveda, to je naša družina. Škoda res, da Jerry ni mogel biti z nami.

Ko pa igrate v ZDA, je kaj drugače, če ste v Texasu?

James: Seveda. Igramo doma. Koncerti so razprodani.

Larry: Še posebej z novim albumom Glory of Chaos smo pritegnili veliko poslušalcev, ki nas sicer niso poslušali. Poudarek je na trashu, kar je tudi za Helstar nekaj drugačnega, novega. Več postaj nas bo vrtelo in tudi to bo pomagalo.

Se po evropski turneji vračate v ZDA?

Larry: Domov gremo za praznike. Nihče ne dela čez praznike. Mislim, da bomo začeli z igranjem spet februarja. Takrat uradno izide album tudi tam. Pri vas je že, tam pa ga poznajo le z Youtuba, ali pa če so ga kupili na iTunes. Mislim pa, da veliko ljudi čaka na bonus tracke, ki bodo na CD-ju. Kljub temu, da smo na sceni že od leta 1982, nas še vedno veliko ljudi ne pozna, mislim pa, da se bodo s tem albumom stvari končno spremenile. V vsakem primeru pa damo vedno vse od sebe, ne glede na to, koliko ljudi nas pride poslušat.

Med prazniki boste torej z družinami?

Larry: Da. Večina od nas ima že otroke in res je lepo preživeti praznike z njimi.

Torej družine ne hodijo z vami na turneje?

Larry: Ne, nikoli. Mislim pa, da če bomo imeli kake festivalske nastope poleti, bom končno pripeljal ženo s seboj. Sicer je pa pretežko. Z mojega vidika. Če bi bila žena trenutno z nami, bi si morala lastno sobo najeti. Ne bi hotela jesti hrane, ki je namenjena bendu, ne bi hotela živeti na stroške benda. To razume. Če bi šla z menoj, tudi jaz ne bi nič zaslužil v končni fazi. Za krajša potovanja, kot so poletni festivali, pa upam, da se bo res izšlo. Tudi otroci me ne vidijo kot nekega rock zvezdnika. Njim je predvsem hudo, da me spet ne bo. Zato bi rad, da me vidijo tudi v akciji.

Še za konec. Želite kaj posebnega sporočiti slovenskim oboževalcem?

Larry: Da, res bi rad rekel HVALA vsem slovenskim oboževalcem, ki nas vedno podpirate, ne glede na to, kdaj in kje igramo. Vedno, ko pridemo s Helstar sem, je to odličen šov. Na zdravje in širite kaos še naprej!! (smeh)

Avtorica: JASMINA HLAJ – JESSA

Foto: ROBERT LIPEJ SAMARIN, razen zadnje (BOŠTJAN TACOL – PHOTOBILLY)

Paul Gilbert, 30. 11. 2010, Intervju

»Doma imam izvrstno sol iz Slovenije«

Mračno, hladno in zasneženo torkovo popoldne v Ljubljani je popestril pogovor s kitarskim virtuozom Paulom Gilbertom. Z nami je pred večernim koncertom velikodušno podelil nekaj zanimivih misli in dogodkov iz svojega življenja.

Kaj je bil vaš glavni razlog, da ste sploh začeli ustvarjati zgolj inštrumentalno glasbo. Je imelo povabilo Joa Satrianija na turnejo G3 kaj pri tem?

Joe je bil zame zelo navdihujoč, z njegovo glasbo, predvsem pa zaradi njegovega občinstva. Ko sem igral na turneji G3, sem bil povsem impresioniran nad odzivom publike in nad tem, kako navdušeni so nad poslušanjem glasbe kitar. Tega popreje še nisem videl.

Odraščal sem v okolju, kjer so skupine vedno imele pevca in sem avtomatično mislil, da mora biti pevec vedno prisoten in da ima lahko kitara le kakšno solažo sem in tja. Navdušenje publike na G3 me je naučilo, da je prostor tudi za čisto kitarsko glasbo.

Ali se v prihodnosti nameravate torej posvečati zgolj inštrumentalni glasbi, ali boste posneli še kak album/pesem tudi z vokalom?

Ponavadi gledam na prihodnost zgolj kake tri mesece vnaprej. Tako da nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo. Moji prihodnji trije meseci so posvečeni solo turneji po Evropi. Naslednje leto imamo turnejo z Mr. Big. Potem pa res ne vem. Ampak rad imam vse. Glasbo nameravam delati vse življenje. Prepričan sem, da bom v tem času delal ogromno inštrumentalne, vokalne, skratka raznolike in veliko glasbe.

Ali nam lahko že poveste, če bo turneja z Mr. Big tudi v Evropi?

Turneja bo povsod. Po celem svetu (smeh). Igrati hočemo povsod in Evropa je za nas zelo pomembna. Takoj ko bodo datumi potrjeni, jih bomo objavili.

Kaj nam lahko poveste o besedni zvezi Fuzz Universe, kakor se imenuje vaš najnovejši album?

Z besedo fuzz sem kot otrok opisoval kitarsko rock glasbo. Vsaka generacija uporablja svojo besedo za to. Nekateri rečejo distortion, overdrive, gain, saturation ... Veliko različnih besed obstaja za opis kitarske rock glasbe. Prva beseda, ki sem jo jaz slišal, pa je bila fuzz. To je moje vesolje v katerem živim – v svetu kitarskih zvokov.

In koliko različnih kitar ste uporabili pri snemanju novega albuma?

Samo tri.

Pa danes zvečer? Boste tudi uporabili te tri?

Prinesel sem samo dve. Ponavadi pa na odru uporabljam samo eno. Sem povsem zadovoljen z njo. Do sedaj je bilo še vse v redu. Še nikoli se mi ni strgala struna. Tako da lahko mirno ostanem pri eni sami.

Ali imate kakšno pesem vseh časov, ki jo v živo najraje odigrate?

To je skupek energije med pesmimi, ki jih publika rada posluša in tistimi, ki jih jaz rad igram. Publika pa name zelo vpliva. Če je njim nekaj všeč, bo avtomatično tudi meni. Ko sem sam doma, dvomim da bi si kadarkoli igral Scarified od Racer X, zato ker sem jo že tolikokrat odigral. Doma se trudim igrati nekaj povsem novega. Na koncertu pa vedno, ko napovem to pesem, vidim, kako so ljudje navdušeni, in jo tudi sam z največjim užitkom odigram, ker je fantastična. Tudi Technical Difficulties od Racer X je pesem, ki v živo odlično funkcionira, pa Green-tinted Sixties Minds od Mr. Big. Tudi nekaj novih je takih. Denimo Fuzz Universe , Olympic in Batter Up z novega albuma so publiki zelo všeč.

V Sloveniji ste že bili. Imate kakšne posebne občutke o tej državi?

Prva stvar, na katero pomislim, nima nobene zveze z rock’n'rollom. Nazadnje, ko sem bil tukaj, je tudi moja žena igrala v bendu. Šla sva v mesto, kjer je našla neko res posebno sol. To sol doma še vedno uporabljamo in to je eden mojih prvih spominov na Slovenijo.

Kako ste zadovoljni s trenutno turnejo do sedaj?

Res je prijetna. Veliko detajlov je, ki naredijo turnejo odlično. Skupina in celotna ekipa, ki so ta čas tvoje vsakodnevno življenje. In tokrat imamo odlično ekipo. Vsi so enkratni in tudi glasba je izvrstna.

Kako ste praznovali letošnji rojstni dan? (Imel ga je 6. novembra.)

Igral sem glasbo ­– na odru. To so moje sanje. In publika mi je zapela Happy Birthday. Tik pred tem sem imel še ogrevalni šov v L.A.-ju. Bilo je pred mojim rojstnim dnevom, ampak tik preden smo se odpravili na turnejo. Na koncert je prišla moja mama in naredila je dve domači piti, ker ve, da jih obožujem. Pite je bilo dovolj, da smo jo lahko z vsemi v zaodrju delili. Naredila je tudi neko posebno svečko in to je bilo zelo lepo. Moja mama je res kul.