»Ne glejte, KDO rapa, poslušajte, KAJ je povedano!«
Za začetek sem si zamislila povsem splošno vprašanje – izmed vseh glasbenih zvrsti, zakaj ravno rap?
Čisto preprost odgovor – rap je najbližja zvrst kulture oziroma glasbe, glede na okolico, kjer sem odraščal. Torej – hip hop se je razvil na ulici in ga potem toliko lažje tudi začutiš. Saj ga poslušajo tudi drugi – v tem momentu je ena najmočnejših zvrsti na svetu. Eni imajo point, eni ga pač nimajo. To je bilo eno obdobje, ko sem v življenju marsikaj delal in ob pogledu drugih besedil dojel, da sem to jaz. In enostavno sem se lotil tega. Pa ne kot imidž, ne da bi nekomu pripadal. Jaz vem, komu pripadam. Se pravi v prvi vrsti Zemlji – sem Zemljan; in trudim se biti dober Zemljan. Dosti norcev tega ne razume, ker vsi želijo nekam pripadati, biti del nečesa. Kaj je lepše kot biti del Zemlje? In jaz svoj hip hop »furam« na to varianto. Moj hip hop se razlikuje od ostalih. Dodal sem notri delček sebe. Nekateri pa so naredili samo »copy-paste«.
V zvezi z okolico in odraščanjem je tudi moje naslednje vprašanje. Sama sem, iskreno rečeno, prvič začutila moč izraznosti rapa, ko sem bila v New Yorku, kjer sem nekaj časa živela v Harlemu. Tam praktično vsi rapajo. Zanima me iz prve roke, kako nekdo, ki dejansko rapa, gleda na to povezavo glasbe z okolico?
Cel New York ima veliko različnih ghettov. Jaz osebno pa imam korenine drugje. Vežejo se na vojno, zaprtost v njej. To gre nazaj tri generacije. Vedno so jim požgali hiše in uničili tisto, kar so pošteno gradili. Te zgodbe so mogoče močnejše kot ghetto. So moje. Moji predniki so Bošnjaki, ki so dali življenja na Soški fronti v prvi svetovni vojni. Jaz sem pripadnik tega ljudstva, ki se je boril za Slovenijo. Jaz nočem uničevati ali spreminjati te kulture. Jo spoštujem, tu sem rojen in tu vzgojen. Sem Plečnikova roža – to sem pred kratkim dojel. Zaradi mene lahko postavljate ogromno novih hiš, pa me ne gane. Kar se tiče samih Fužin pa – takrat se je veliko dogajalo. Takrat ni bilo droge, ljudje so bili napačno usmerjeni. Če bi jim takrat naredili olimpijski bazen, stadion, košarkaško igrišče, bi imeli danes veliko močnejšo reprezentanco. Tam je bilo ogromno talentov, ki so svojo energijo usmerili v druge stvari … in potem je prišla ta zloglasnost, kar se tiče kraj in kriminala. Potem pa je notri prišlo še drugo. Tako kot v Harlemu. Droga je tja prišla z namenom, to ni bilo ponesreči. To je z namenom pripeljano, da te potem lahko uničuje. Žalostno, ampak resnično. Vsak posameznik mora biti dovolj močan, da z leti to vidi in se temu izogne oz. najde nekaj drugega, da ga osrečuje. Ker to te dolgoročno ne osrečuje. To je samo tisti trenutek. Žalostno, ker s tem ubijamo talente, še preden zvemo za njih. In potem ljudje ne postanejo, kar bi lahko bili.
Fužine so tako veliko naselje, da bi morali sami delati na sebi. Ne rabijo od zunaj nekoga, ki jim daje smernice. Ljudje tam bi morali biti bolj enotni. Jaz sam tega ne morem spremeniti. Lahko popravljam sebe, drugih pa tudi nočem. Če se sami ne bodo hoteli, jih tudi jaz ne bom mogel, ne glede na to, koliko se trudim z besedili. Samo tisti, ki je (bil) del tega lahko natanko ve in pove, kaj se dogaja v tej soseski. Kdor pa pobira zgodbice od tega, kar je slišal, ne bo mogel nikoli tako pristno prikazati situacije.
Ali bi iz hip hop scene izpostavil kakega svojega najljubšega izvajalca/vzornika?
Če sem povsem odkrit – Ali En mi je zelo všeč in spoštujem njegovo avtorsko delo, njegove tekste. On in Klemen Klemen, ki je pa že tudi glasbo sam delal, produciral. Tudi meni je sproduciral en komad. Ostale pa toliko spoštujem, kolikor oni mene in to je po mojem bolj malo. To so globlje teme. Ljudje, ki niso zraven ne vedo, kako stvari potekajo. Kako to v resnici izgleda. Da ljudje pridejo zraven, vidijo, kako delaš in to preprosto prekopirajo, sledijo trendu. Od tega dvignem roke. Rad sodelujem z artisti, ki niso poznani. Ne maram, da ljudje sodelujejo z nekom, zato ker je »vroč«. Dosti ljudi želi sodelovati z mano, ker sem »vroč« in se nisem ohladil že odkar sem prišel na sceno. Ker takrat ko padaš, se prijemlješ za vse, kar gre mimo tebe, ko si rastel pa nisi videl nikogar. Mene to ne gane, res pa nočem biti del tega. Moja ekipa, s katero delam, je standardna že od začetka. Mi smo voda, oni so olje in ne gremo skupaj. Nismo na isti način odraščali. Gledam na svoj pogled – moj pogled je skromen in širok.
Kaj pa iz svetovne scene?
Da, ampak na žalost so vsi mrtvi. Tako da se počutim osamljenega. Sedaj sem začel poslušati Mozarta. Vse, kar so ljudje danes zaigrali, je Mozart že naredil. Preprosto povedano – poslušam vse. Od A do Ž. Večinoma pa seveda hip hop, nove artiste, ki imajo kaj za povedati.
Pa tvoj osebni glasbeni razvoj? Kako gledaš nase?
Sedaj je mnogo boljše. Prva plata je bil dober začetek. Ljudje je niti niso dobro razumeli, koliko je bila v resnici močna. Potem sem nadaljeval z drugo Zlatko in prijatelji. Tam smo sodelovali z ostalimi raparji, da bi naredili skupen prjoket. In tu sem s tem tudi zaključil, kajti potem so mnogi isti ljudje, ki sem jih povabil k sodelovanju, imeli marsikaj za povedati. In taka je ta slovenska scena. Potem smo naredili Svet je lepši. Plata, kjer je vse pristno – tematika, komadi. Nato smo izdali DVD, knjigo in avdio CD Zlatko in Optimisti v sodelovanju z RTV Slovenija. Še danes sem jim zelo hvaležen. To je kulturno- umetniška stvar. Potem sem pa izdal še zadnjo ploščo Zlato ti daje sijaj, ne pa sreče, kjer sem izhajal iz trenutne situacije. Tu je dosti povedanega. Komad Naše leto, naš glas, npr. Ne glejte, kdo rapa, poslušajte, kaj je povedano! Ta komad je preveč resničen.
Tako je. Nekateri ljudje me imajo radi, nekateri me ne marajo. Tistih, ki me imajo radi, ne prosim tega, s tistimi, ki me ne marajo, bi pa rad enkrat imel kako tiskovno konferenco. Da si vse povemo, ampak na podlagi argumentov. Kdo bi rekel, da bo čas naredil svoje. Ampak spet lahko rečem, da čas niti ne obstaja. Čas nam je dan samo zato, da nismo ležerni, da imamo tempo. Tudi prijatelji, s katerimi se pogovarjam, me konstantno opominjajo, naj delam na sebi. Prišel sem do tega zaključka, da drugih ne želim spreminjati. Zadovoljen sem že s tem, da sem sebe. Da jaz rastem in da se imam jaz dobro v življenju.
Koliko se je pa glasbena pot spremenila, odkar deluješ z bendom, z Optimisti?
Hm, mi smo že zelo dolgo skupaj. Bil sem eden prvih, ki je sploh imel bend. Sedaj sem zaprl »Zlatko in Optimisti« in odprl novo zgodbo: »Zlatko in Plačanci«. Želim povedati, da je super imeti bend, da pa je danes v Sloveniji težko imeti bend – bend. Danes ljudje večinoma delajo zaradi denarja. Jasno, saj rabimo za preživetje. Ampak meni bend pomeni več od denarja, dokler pa so tam ljudje zaradi njega, mi ne moremo biti bend. Zato sem malo sprogramiral in smo sedaj Zlatko in Plačanci.
Kdo pa so ti Plačanci?
To so pa lahko vsi! Kdorkoli zna kaj početi, postavi ceno. Super, če si ga lahko privoščimo – bodi z nami. Torej, jaz in bend v prvi vrsti, potem je pa lahko še tisoč ljudi. To je realna slika.
Razočaran sem nad temi bendi, ki se ponovno združujejo. Tega ne delajo zaradi benda, to delajo zaradi denarja. Če bi se jim šlo za glasbo, bi naredili tudi kaj novega. Pa vseeno, če so zadovoljni s svojim življenjem, sem tudi jaz, samo nehajte metati ljudem pesek v oči. Ljudje niso neumni.
Sem pa z nekaterimi ljudmi seveda zelo zadovoljen. Na tem mestu bi omenil VAL 202 – oni so eni izmed temeljev moje ustvarjalnosti, ker dobim tam prostor, da se moja glasba sliši. Za to jim bom vedno hvaležen. Nekateri me sprašujejo, zakaj ne mislim nehati, jaz pa na to odgovarjam – ker z muzko žalostnim sposoben sem dan polepšat.
Torej Optimisti – to ni več zgodba?
Optimisti je bila zgodba. Bila je lepa šola. Jaz se držim tega – preklet naj bo dan, v katerem se ničesar novega ne naučim. Na živce mi gredo ljudje, ki mi pravijo, da pametujem. Jaz samo govorim, kar sem se v 28-ih letih naučil. Vse je šola. Ne govori mi, da pametujem, če te ni bilo ob meni pri ničemer, kar sem jaz doživel. To je moje skromno mišljenje.
Vem, da se ne otepaš dobrodelnih dogodkov. Kako besedo o tem?
Težko je biti pameten. Mene vsak teden nekdo pokliče, da bi me potreboval. Rad bi vsem ustregel, pomagal. Nimam pa čarobne palčke. Tako je: skupaj se boril smo, da to bo druga Švica, resnica je pa ta, da dons se sam za druge švica. Če bi bili bolj človeško naravnani in ne bi bili tako nagnjeni k pohlepu, se to sploh ne bi dogajalo. Jaz pa sem sam zelo zaposlen človek in sedaj imam tudi svojo družino. Čas, ki ga imam prostega, bi rad preživel z njimi. Tako da se vsemu ne morem odzvati. Že velikokrat sem si rekel, da bom nehal s tem, pa ne morem. Dobrote se nikoli ne moremo naveličati, ker jo vedno v enaki meri dobimo nazaj.
Omenil si svojo družinico. Se je kaj spremenilo, odkar imaš hčerkico? Kak klik v glavi’
Hja, verjetno sem dobil klik, ki se ga niti ne zavedam. Sem človek, ki je rad »naslonjen nazaj«. Torej ne prehitro odreagirati na stvari. Včasih me kaj prehiti, vendar se trudim, da ne skočim takoj, ko mi nekdo vrže kost. Ampak, če vidim krivico, grem takoj zraven, četudi morda sebe ogrožam. Saj vsi delamo napake. Treba jih je priznati in delati na tem, da jih ne ponavljamo.
Kaj imaš sedaj v načrtu?
Sedaj delam nov projekt Moj pogled. Držim pesti, da bo izšel konec leta. To je DVD, ki mi je vzel dosti energije. Celotno ustvarjanje je uživancija, ki pa zahteva budnost, odgovornost. Še posebej tu, ko delamo vse sami. Video produkcijo, avdio produkcijo. Na temu projektu bomo uprizorili komad Nisem zvezda, ki govori o tem, da ne letim. Ne glede na vse. Morda me moje življenje bremza, ne vem. Ampak ni dobro prehitro poleteti, ker lahko zelo hitro padeš nazaj. Ne pozabit Gaze bo tudi na temu projektu.
Celotna zgodba bo zanimiva, ovitek mi bo pomagal urediti prijatelj. Kmalu bo to, decembra enkrat računamo, da bo izšlo. Potem pa že pripravljamo nove projekte. Stalno se nekaj dogaja in jaz lahko stalno nekaj pišem. Še marsikaj pripravljamo, ampak predaleč naprej pa ne smemo gledati.
Rad bi, da s tem DVD-jem pridemo v vse male kino dvorane, ki obstajajo v Sloveniji. Da si nas lahko ljudje ogledajo v vseh mestecih in mestih in že komaj čakam, da ta stvar steče.
Pozdravil bi vse moje poslušalce na štajerskem. Žalostno je, da je Maribor v letošnjem letu svetovna prestolnica kulture, jaz pa tam z bendom nisem imel niti enkrat samkrat koncerta, razen, ko sem nastopal na TV-ju. Enkrat smo imeli turnejo na nekem kamiončku in takrat smo želeli nastopati tudi v Mariboru, kjer bi bil koncert seveda zastonj – v središču mesta. Vendar sem se očitno s svojo iskrenostjo tam nekomu zameril, ker so poskrbeli, da so trije lokali v okolici zahtevali previsoke odškodnine. Mi smo že vse prinesli tja (ozvočenje, varnostnike), na koncu pa nismo mogli speljati koncerta. Ta, ki je za to poskrbel, bo enkrat za svoja dejanja moral odgovarjati. Jaz sem za svoja pripravljen. Mariborčanom bi sporočil, da »svet je lep« in da ne glede na vse Zlatko prihaja.
Imaš kak nasvet za slovenski podmladek v rap sceni?
Če vas karkoli z moje strani zanima, preposlušajte moje plošče. Lepših odgovorov vam ne morem dati. Tistim, ki paše – paše, tistim, ki pa ne – prosim nehajte govoriti – naredite bolje!! Počutim se osamljenega v slovenski sceni. Zbudite se, ne spati, vstanite. Rabim družbo! Pozdrav vsem tistim, ki me imajo radi in tistim, ki me spoštujejo. Enako mero spoštovanja vam vračam.
Še en rap za konec:
Ne čakat na druge, kar želiš, sam nared, naslon se nazaj in uživi moj pogled – sem ptica brez kril in to je moj polet. Ne resnica – žalostne zgodbe so moj zalet. Od alkohola do droge ble so moje proge, hudičeva pot, ki odpelala je mnoge, boge. Zamenu sem to sranje za bobne, kitare – dovolu da muzka vod me. Odrašču v zaporu, a nisem bil zaprt, ne tebe ne njega, samga sebe znal lagat, sebe ne spoštovat, sebe uničevat. Ne vem, kaj je dobr za tebe, če sebe nimam rad. Gledal si me brat, znal sem se smejat. Čas plus vztrajnost je enako lepa sedanjost. Dons hočjo te poznat, s prstom kažejo na tebe – nočem spreminjat drugih – dovolj je, da sem sebe.
Foto: Boštjan Tacol
Intervju vodila: JASMINA ´JESSA´ HLAJ
Ampak ostale tri skladbe so tam.
